Kaj je treba danes braniti

S svojim predvčerajšnjim predavanjem iz kritične pozitivne psihologije sem hotel povedati, da potrebujemo nove načine razmišljanja o tem, kar imamo ljudje med seboj, da potrebujemo nove, sveže ideje, kako se soočati s trpljenjem, z bolečino, s strahovi pred smrtjo, s tesnobnimi stanji. Čisto naključje je, da so v Veliki Britaniji prav v teh dneh objavili izsledke raziskave, ki dokazuje, da eden izmed petih otrok v starosti med osmimi in šestnajstimi leti doživlja nočne more zaradi podnebnih katastrof in da jih skoraj polovica ne verjame, da bodo odrasli storili kaj takega, da bo spet vse v redu, kot poroča današnji The Guardian.

Resnično, vse bolj postaja jasno, da kapitalizma ni mogoče reševati pred njim samim, zlasti pa ne s sredstvi samega kapitalizma in s sredstvi, ki nastajajo znotraj njega. Še manj je z njimi mogoče reševati ljudi, pa naj bodo aktualni begunci ali pa vsi, ki bomo prej ali slej ekološki begunci zaradi podnebnih sprememb. Zastopniki kapitalizma preprosto ne morejo oblikovati nečesa novega, tega še misliti ne morejo. Identificiranje s kapitalizmom jim to v celoti preprečuje.
 
Novo tako ali tako lahko misli samo nekdo, ki se ne identificira, ki ima razdaljo, ki jo zna in hoče misliti. To velja za vsakega posameznika, ki hoče kaj spremeniti v svojem življenju. Bolj ko se nečesa oklepa, manj možnosti je, da lahko misli kaj novega, kaj šele, da bi kaj novega tudi storil. Natanko zato se zastopniki kapitalizma tako krčevito trudijo, da bi nam onemogočili kakršno koli razmišljanje o alternativi.
 
A ta je vselej mogoča že po definiciji. Vselej obstaja vsaj en dober razlog za radost, saj je alternativa mogoča.
 
S tem smo že prišli do prvega odgovora na vprašanje, kaj moramo danes braniti za vsako ceno. Braniti moramo, čeprav je to nekoliko paradoksno, možnost alternative, zagovarjati jo moramo, zastopati jo moramo, misliti jo moramo. Vse to moramo delati zato, ker alternativa brez nas preprosto ne more kar vznikniti. Možna je, potrebuje pa naš pristanek.
 
Pristanek na alternativo lahko imenujem tudi ljubezen do alternative. V njej je določena strast in je sila, za katerega pričuje naslov zadnje knjige Judith Butler: The Force of Nonviolence.
 
Zapisal sem že, da je ljubezen najmočnejši odnos z drugim človekom. Človek, ki ljubi drugega, je zanj pripravljen narediti vse, kot se reče, zagotovo pa ga je pripravljen tudi braniti.
 
Braniti drugega torej. A kaj je tisto, kar ga ogroža?
 
Sodobna neoliberalna ideja je: človek naj zadovoljuje svoje želje, potrebe, interese. Nič ga ne sme omejevati, vse je možno; vse mora biti tudi pozitivno, kot pravijo pozitivni psihologi, da bodo ljudje srečni in zadovoljni.
 
V taki perspektivi je ljubezen popolnoma odveč ali pa je nevarnost, ko se pojavi. Za drugega človeka namreč ni treba skrbeti, ker zanj skrbijo korporacije s svojimi ponudbami blaga in storitev. Ljubezen pa je onkraj takega zadovoljevanja, saj ni niti vzajemno zadovoljevanje potreb kot v kakšni pogodbi.
V ljubezni, ki nima nobene zveze z zadovoljevanjem potreb, saj je vezana na željo, ne pa na potrebe, interese ali celo zahteve, ni nobenega jamstva, kajti ljubezen je realna, tvegana pustolovščina. Je lekcija iz poguma, in ne pomeni kalkuliranja, kako maksimirati odnos z drugim človeškim bitjem. Ljubezen pomeni začeti nekaj novega.
 
Vsakdanje kapitalistično življenje je lahko samo nadaljevanje, kopičenje istega ali različic istega. Ni invencija in ni kreacija. V takem življenju se ne zastavi vprašanje, kaj pomeni začeti nekaj; v njem ljubezen, kot rečeno, sploh ni potrebna.
 
Kaj je torej treba braniti? Samo možnost naključja, možnost novega začetka; če ni naključja, če ni možnosti novega, kajpak ni začetka, je le nadaljevanje istega. Braniti je treba ljubezen.
 
Ljubezen je kreacija in je invencija novega. Je tvegano srečanje z drugim človekom, ki odpre perspektive, o katerih se nam sicer niti sanja ne.