Kaj dela učitelje dobre

Naj najprej povem, kdo so slabi učitelji in kaj delajo. Slabi učitelji so živčni, nervozni, nikoli nimajo dovolj časa za vprašanja, ki jih zastavljajo učenci, poleg tega skušajo biti strogi, kaznovalni in zadrti, zagotovo pa so tudi dolgočasni, ko stresajo pred učence žargon, pa podatke in informacije in formule in dejstva. Čutiti je, da ne ljubijo in ne spoštujejo predmeta, ki ga zastopajo. Slabim učiteljem je bolj ali manj vseeno za učence, they don't care, od njih pričakujejo, da so ubogljivi in pridni in predvsem tiho. Dobri učitelji so bistveno drugačni.

Dober učitelj zabava učence. Vem, da nekateri akademiki in slabi učitelji že segajo po pištoli, vendar za to ni nobene potrebe. Zabavati učence namreč pomeni tole.
 
Pomeni biti tako zanimiv in tako sproščen, obenem pa tako zavzet, da se učenci pred njimi sami od sebe usedejo na rob stola, zadržujejo sapo in so prevzeti, kot so prevzeti nad računalniško igrico, filmom, glasbo ali čem podobnim. Čutijo, da bi bili radi kakor ta učitelj, ki jih začara, očara in prevzame s svojim nastopanjem, s svojim govorjenjem, s svojim odnosom do njih, ki jim sporoča, da jih ima rad, da brez njih sploh ne bi mogel biti učitelj, saj ni mogoče biti učitelj brez učencev, da jim je torej hvaležen, da so, kar so.
 
Dober učitelj je torej človek, ki strastno ljubi to, s čimer se ukvarja, ki ne poučuje, ampak živi predmet, ki naj bi ga poučeval, ga raziskuje, samo raziskovanje pa razume kot pustolovščino, ki se nikoli ne konča. Živi ga, diha ga, širi ga okoli sebe, kot širi tudi strast in ljubezen do vednosti in razmišljanja. Učenci zato močno čutijo dobrega učitelja. In tega občutka nikoli ne pozabijo, kot sicer pozabijo orjaške količine podatkov, ki jih morajo sprejemati, ker se je nekdo tako odločil. Dobrega učitelja ne pozabiš nikoli; na žalost tudi slabega ne, vendar je med njima bistvena razlika.
 
Dober učitelj je izvrsten pripovedovalec zgodb, ki očarajo učence, in je ambasador znanja, vednosti, radovednosti, razmišljanja, neskončnega zastavljana vprašanj in ljubezni do vednosti, do spoznavanja, do avantur v neznano.
 
Ko naleti učenec na dobrega učitelja, takoj po uri teče v knjižnico. Da bi zvedel več, da bi kaj prebral, videl, da bi si znal odgovoriti na številna vprašanja, ki so se mu porodila, ko je poslušal učitelja. Ta mu namreč ne daje dokončnih odgovorov na vprašanja, ki bodo na testu, ampak izzove njegovo radovednost, njegovo željo, da bi vedel več, da bi odgovoril na vprašanja sam, da bi razumel, doumel in spoznal skrivnosti sveta, v katerem se je znašel.
 
Dober učitelj ne potrebuje nobenih testov, da bi preverjal, ali so učenci na vprašanja odgovorili natanko tako, kot želi. In dober učitelj ne obremeni učencev preveč. Obremeni jih kvečjemu premalo, saj jih ne zasipava z informacijami, zlasti pa jih ne straši.
 
Predstavljati informacije ni isto kot učiti in poučevati ni isto kot učiti. Dober učitelj uči. In ne popravlja učenca, ko dela napake. Ravno nasprotno, kajti napake so izvrstne, morda celo najboljše priložnosti za učenje.
 
Dober učitelj se pogovarja z učenci. Pove jim, kaj si misli o njihovih dosežkih. To ni isto kot ocenjevanje, dodeljevanje številk ali točk otrokovim izdelkom. Pogovarjanje o njih je čisto nekaj drugega.
 
Vsak človek potrebuje dobre pogovore. Ne le učenci, ampak tudi učitelji in vsi drugi ljudje. In dobri pogovori ne pomenijo povratnih informacij, saj pogovor ni narejen iz informacij. 
 
Morda pa je daleč najpomembnejše, kar delajo dobri učitelji, tole.
 
Dobri učitelji bolj kakor učence ocenjujejo sami sebe. Bolj kakor učence sprašujejo sebe, kot bi se gledali v zrcalu, da bi ugotovili, kako dobri so, kaj še lahko naredijo, da bi bili dobri in bi postali še boljši. Dobri učitelji so obenem dobri učenci. Strastno se želijo učiti. Cenijo, kar jim o njih samih povedo učenci, in jih spodbujajo, da jim povedo še več. Zlasti pa jih spodbujajo, da jim povedo, kar mislijo zares, saj dober učitelj ni tam zato, da bi bil komu všeč, ampak je tam zato, da je – dober.