K2-18b

Znanstveniki so z zmogljivimi napravami že pred nekaj leti odkrili planet, oddaljen nekaj več kot sto svetlobnih let od Zemlje, na katerem je voda in bi bil lahko primeren za življenje, njegova površinska temperatura pa je okoli 10 stopinj Celzija. Okoli svojega sonca, ki je manjše od našega, saj gre za rdečo pritlikavko, se zavrti vsak mesec ali, natančneje, na 33 dni. Do njega je še predaleč, saj nismo dovolj razviti, da bi zmogli potovati po vesolju kaj hitreje kot s hitrostjo kočije, toda upanje obstaja, da bo človeštvo nekega dne začelo na novo, na nekem drugem planetu. Življenje na našem planetu smo namreč že zavozili, da ga bolj ne bi mogli. 

Pravzaprav ne mislim samo na orjaško kapitalistično mašino, ki je razsipna, neracionalna in trajnostno povsem nora, mislim tudi na slabo opremljenost človeških bitij, ko nanese beseda na etiko.
 
Na najbolj osnovni ravni pomeni nekaj izjemno preprostega. Pomislite na kliše, da kapitalizem proizvaja dobrine in storitve za potrebe ljudi. Očitno je, da ni čisto tako, kajti številne dobrine so nevarne, druge so nepotrebne, nekatere so neracionalne in slabe kakovosti, nekaterih pa je kratko malo preveč. Dobrine in storitve se namreč pojavljajo na trgih zaradi dobičkonosnosti, kar že pomeni, da niso nujno kakovostne, trajne in koristne, uporabne in smiselne. Pomembno je le, da prinašajo dobičke, zato smo siljeni v njihovo nenehno in hitro menjavanje, kar pomeni, da se skoraj nobena dobrina ne postara, ampak jo predčasno zavržemo, ker nam že vsiljujejo novo, češ da skrbijo za naše potrebe, nas poznajo do obisti in nas kajpak ljubijo.
 
Korporacije namreč vse bolj vodijo strokovnjaki za finance in vse manj strokovnjaki za dobrine in storitve, če o strokovnjakih za ljudi niti ne govorim. Če torej črpanje nafte prinaša dobičke, niti slučajno ne bodo zmanjšali njene proizvodnje, pa čeprav se živa bitja na Zemlji scvrejo od vročine zaradi vse večjih količin metana in ogljikovega dioksida v ozračju. Preprosto ne obstaja logika, da bi zmanjšali dobičkonosnost tega, kar je pač dobičkonosno. Enako velja za premog, pa za zemeljski plin, biomaso …
 
Težave pa so tudi z etično držo, kot rečeno.
 
Ko ogrožajo življenje podnebne spremembe, se človeštvo zanje tako rekoč na zmeni; vse skupaj še vedno prelaga tja v oddaljeno leto 2050. Če se dviguje morje, postavijo nekaj ograj, kot da ga bo to zadržalo. Reveže, ki blodijo po svetu, naj bi zaustavile rezilne žice ali zidovi. Orkane bi kar bombardirali, če poslušate ameriškega predsednika, izginjanje ledu na severu Zemlje pa je dobesedno vesela novica za podjetnike, ki si lahko obetajo več turistov ter več nafte in zemeljskega plina, ki ga je menda tam veliko.
  
Zdi se, da je trenutno prevladujoči odziv na podnebne katastrofe podnebni apartheid, s katerim se skuša elita preprosto ograditi od vseh drugih ljudi in se obnašati, kot da podnebne spremembe zanjo ne veljajo.
 
Resnica pa je, da brez globalnega sodelovanja med državami, brez velikanskih vložkov v odstranjevanje vzrokov za podnebne spremembe nimamo prihodnosti. Preprosto ne obstaja, pa če zgradimo še tako visoke zidove in postavimo milijon kilometrov rezilnih žic.
 
Logika dobičkonosnosti, ki poganja kapitalizem, je že zdavnaj ušla izpod nadzora, če je sploh kdaj bila nadzorovana, seveda. Njena absurdnost pa je, da se ljudje v njenem imenu lahko dobesedno uničijo, kot da predstavlja vrhovnega gospodarja, ki se mu je treba podrediti, pa magari za ceno lastnega življenja.
 
Mislim, da bi na tem mestu stari dobri Freud nekaj pripomnil o gonu smrti. Tam nekje daleč pa bo še naprej krožil okoli zvezde planet, na katerem se morda bohoti življenje prav ta hip, ko ustvarjam tale dnevniški zapis.