Najpomembnejša zgodba

V naslednjih letih zgodba o pandemiji koronavirusa ne bo najpomembnejša zgodba na tem svetu. Pomembna bo, ker cepiva dolgo časa ne bodo dobili vsi prebivalci planeta, najprej bodo seveda na vrsti bogati in premožni pripadniki elite, izdelati bo treba nekaj milijard primerkov, ne bo pa najpomembnejša. Najpomembnejša bo zgodba o poplavah, dvigovanju ravni oceanov, vročinskih valovih, tajfunih, požarih in drugih podnebnih katastrofah, ki se sicer za elite in njihove privilegije ne menijo. Zgodba bo najpomembnejša zato, ker se je človeštvo trenutno ni niti sposobno niti zmožno resno lotiti. Zdi se, da so druge zgodbe pomembnejše, na primer športni spektakli, reševanje turistične sezone, dvigovanje BDP-ja, svobodno prehajanje meja, čeprav niso. Pomembnejše je nekaj drugega. Zadnji objektivni podatki o vročinskem valu v Sibiriji: ponekod so temperature zraka tudi do trideset stopinj višje kakor v obdobju 1979-2000. Arctic News danes poroča, da so včeraj, 19. junija 2020, v Sibiriji na meji z Arktičnim oceanom izmerili natanko 33.2°C. Plus, kajpak.

Vtis je, da je trenutno zelo pomembno zaganjati gospodarstvo, da bi se vse vrnilo v stare kolesnice, da bi pokurili nakopičene zaloge fosilnih goriv, potisnili indekse rasti navzgor in zaslužili. Ne more se vrniti, toda pritiski so vseeno veliko. Velika je tudi zaslepljenost, da se je mogoče vrniti. Še večja je prepričanost, da je to mogoče in da je smiselno, čeprav ni nobenih dobrih ali razumnih argumentov za tako prepričanje. To kljub vsemu vztraja, kot tudi sicer vztrajajo v življenjih ljudi iluzije, fikcije, dogme, sveta vraževerna prepričanja. Argumenti in logični dokazi nimajo velike vloge.
 
V današnji številki časnika The Guardian berem prispevek, pod katerega je podpisan Matthew Taylor (naslov prispevka je Climate crisis threatens future of global sport). Prispevek je pomemben, ker se nanaša na športne spektakle, o katerih ljudje sicer radi govorijo kot o pomembni športni panogi sveta, kar tudi dejansko je, saj obrača veliko milijard evrov, od katerih imajo koristi redki posamezniki, medtem ko imajo vsi drugi na voljo spektakle, navijanje in podobno.
 
A znanstvene študije so neusmiljene. Zanje namreč ni pomembno, da milijoni ljudi po vsem svetu obožujejo navijanje za športne junake. V naslednjih letih bodo njihovi podvigi vse bolj oteženi zaradi posledic podnebnih sprememb, zato bo tudi spektaklov in navijanja vse manj.  
 
Spoznanje ni nepomembno v luči trenutnih dogajanj. Očitno je namreč, da so športni lobiji dosegli, da se na športne prireditve končno vračajo gledalci. Brez njih so športni spektakli seveda vse prej kot spektakularni, taki pa kratko malo morajo biti. Na prizoriščih bo zato že v naslednjih dneh na tisoče ljudi, ki se niti slučajno ne bodo obnašali skladno z zahtevami po socialni razdalji in nošenju zaščitnih mask, saj se tudi sicer ne.
 
Virus se bo zato širil s svetlobno hitrostjo, toda zdelo se bo, da so spektakli nepogrešljivi in pomembnejši. Okrepil pa se bo tudi problem, ki ima zanimive razsežnosti.
 
Če so športni junaki pomembni modeli, ki jim številni ljudje radi sledijo, zlasti jim radi sledijo mladi, vemo, kako izjemno učinkovito je modelno učenje, potem je jasno tudi tole.
 
Znanstvene študije dokazujejo, da športni spektakli veliko prispevajo k podnebnim spremembam, saj se zaradi njih povečuje količina ogljikovega dioksida v ozračju. Torej bi športni junaki zelo veliko dosegli oziroma naredili, če bi svoja junaštva oplemenitili s poslanstvom.
 
Njihovo poslanstvo bi bilo silno pomembno in obenem zelo preprosto. Javnost bi nagovarjali k odločnejšemu boju zoper podnebne spremembe, ne le h kupovanju prestižnih avtomobilov in drugega blaga. Sledile bi lahko dramatične spremembe. Samo pomislite na zimske športe, ki se že sedaj spopadajo s pomanjkanjem snega. Tega umetno izdelujejo, da bi se športni spektakli kljub vsemu dogajali. Ali se res nujno morajo?
 
Športni navdušenci seveda tako porečejo, da se vsekakor morajo in da je škandalozno že samo pomisliti, da se ne bi. A na dveh stolih je nemogoče sedeti. Dobro se spomnim televizijskega posnetka, ko se je v Avstraliji pred nekaj meseci, takrat je bilo tam poletje, zgrudila igralka tenisa, ker so prireditelji kljub tamkajšnjim orjaškim požarom in velikim količinam dima v zraku hoteli izpeljati teniško tekmovanje, medtem ko so navadnim smrtnikom goreli domovi in so gasilci umirali na terenu. Težko me bo kdo prepričal, da je tako vztrajanje razumno.