Jezusov škandal

Vztrajanje ljudi v novem je praviloma sprejeto kot nedopustno, torej ravno ni sprejeto. Večina ljudi se od posameznikov, ki vztrajajo v novem, oddalji in skuša najti razlage, zakaj so problematični, zakaj so njihova dejanja nedopustna. Ne razmišlja o škandaloznosti lastnega početja. O njem, ravno nasprotno, vztrajno molči, ker se ji zdi, da je to normalno in kot tako sprejemljivo. Domnevna normalnost večine ljudi je tako prikladno neposredno povezana z interesi ljudi, ki so na oblasti, njihovi interesi pa so popolnoma jasni: večina ljudi naj molči o tem, kar dela elita, kar delajo ljudje na oblasti, to pa zlasti pomeni, da naj se ukvarja z zdravo prehrano, teka naj po livadah in se posveča delu na sebi, občasno naj prebere horoskop in obišče kako mašo. Julian Assange v taki perspektivi ne more biti nič drugega kot zločinec, ki krade tajne dokumente, da bi zabita množica ali zbegano krdelo dobila dostop do njih.

Nekatere glasove je torej treba utišati. Taka je lajna, ki se vrti od pamtiveka sem. In zakaj bi jih bilo treba utišati? Ker je izgovorjena beseda še vedno radikalna, ker pravljica o cesarjevih novih oblačilih sploh ni pravljica, ampak je ena najpomembnejših lekcij iz vsakdanjega življenja ljudi kot simbolnih bitij, ki znajo razmišljati in govoriti. Natanko skladno s tem, kar je postavil Immanuel Kant v samo jedro človekovega delovanja na tem svetu: razmišljate in povejte na glas, kaj ste spoznali, kajti taka je vaša dolžnost.
 
Za to je treba kajpak imeti pogum. Vsak človek ve, da je res tako, toda prav tako ve, da logično razmišljanje daje prednost Kantu, ne vsakdanji konformistični drži, ki je sicer za silo udobna, a ne vselej, vsekakor pa je vsaj dolgoročno problematična, kajti vsak človek mora sam pri sebi prej ali slej razčistiti, kako moralno in etično je njegovo delovanje na tem svetu. Večno skrivanje, večno molčanje, večno umikanje in večni konformizem pač niso dobro zagotovilo, da bo človek vsaj za silo spravljen s samim seboj, ko bo prišel njegov čas, kaj šele z drugimi ljudmi.
 
Umikanje pred moralnimi in etičnimi zahtevami ima tudi vrsto psiholoških in zdravstvenih posledic. Raziskave dokazujejo, da so ljudje, ki se vedno znova umaknejo, ker jih je strah nekaj narediti in bi bilo njihovo delovanje moralno upravičeno, več zdravstvenih težav kakor ljudje, ki so bolj spravljeni s seboj, ker so vsaj nekajkrat naredili kaj takega, kar je skladno z njihovimi vrednotami, moralnimi in etičnimi pričakovanji.
 
In navsezadnje vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako dober je občutek, ko končno nekomu poveš, kar mu gre, ko se nehaš sprenevedati, prodajati meglo in bluziti naokoli, ko potegneš potezo, ki si jo odlašal morda leta in celo desetletja, vsakdo ve, kakšno breme pade z ramen, ko nehaš poslušati nasvete drugih in se skrivati, umikati, izmikati in biti tiho celo takrat, ko veš, da imaš prav.
 
Človek, spravljen s seboj, ni siva miška iz ozadja in ni narcistični nastopač. Daleč od tega. Je samozavestna oseba, ki se dobro zaveda, da je na tem svetu vselej nekaj nad njim, pa naj bo to etični zakon, neskončna odgovornost do drugega ali sam ljubi neskončni bog, za katerega lahko reče, da nekaj pričakuje od njega.
 
In bližajoči se velikonočni prazniki bodo še ena priložnost za prekinitev s konformizmom in za resen razmislek, kaj je Jezus Kristus zares storil in kako se naslavlja na nas še danes, dva tisoč let pozneje.
 
Če ste povprašali takratne zastopnike elite, duhovnike ali kralje, so vam  mirno odgovorili, da je bilo njegovo početje čisti škandal. Zato ga tudi niso zgolj zaprli, kot bodo verjetno Juliana Assangea, ampak so ga kar pribili na križ, da je v mukah počasi umiral.