Jezus kot paradoksna prvina sveta

Karl Marx. Seveda. Ko sem pri dvajsetih bral Kapital in poslušal predavanja iz politične ekonomije, mi je postajalo vse bolj jasno nekaj stvari, ki jih na kratko predstavljam.

Živimo v svetu, v katerem je denar kot univerzalno menjalno sredstvo pomemben. Pretvarjanje, da ni pomemben in da lahko živimo dobro tudi brez njega, ne pomaga. Stvari imajo zato ceno. Blago ima ceno, storitve imajo ceno, ki jo moramo plačati. Tudi ljudje imajo ceno; v resnici smo izjemno krhki in zlahka pademo v past, ko se znajdemo pred moralnimi in etičnimi odločitvami.
 
Prav tako živimo v svetu, v katerem naše dejavnosti regulirajo pravila, zakonitosti in procesi, od katerih številnih sploh ne poznamo ali pa jih ne razumemo dovolj dobro. Njihove posledice prenašamo na svojih plečih in se pogosto zanašamo na vraževerje, da bi razumeli, kaj se dogaja.
 
Če nekdo dobro dela, je razumno in smiselno njegovo delo dodatno nagraditi; kdor ne dela dobro, naj bi dobil manj. Ljudje imajo interese, potrebe, želje, so pa tudi razumni. Kdor dela dobro in ne dobi ustreznega plačila, bo verjetno delal manj, ker ugotavlja, da se mu dobesedno ne splača delati dobro. Kdor je nagrajen in spodbujan, bo bržčas delal več in bolje. Pa je res vselej tako?
 
Življenje je kompleksno, zato ne moremo natančno vedeti, kakšne posledice prinašajo naše odločitve in odločitve drugih ljudi. Če so te lahko na prvi pogled celo popolne, je še vedno mogoče, da bodo posledice katastrofalne.
 
Ljudje večinoma niso zlobni; zlobnih ljudi je pravzaprav ekstremno malo, kar pomeni, da jih redko srečate. V vsakdanjem življenju se skušajo odločati razumno in pri tem niso vedno uspešni.
 
Ljudje, ki nam vladajo, so prav tako razumni. Niso angeli in niso zlobni psihopati. Ljudje, ki se pritožujejo nad njihovim vladanjem, jih lahko z demokratičnimi sredstvi zamenjajo. Zakaj je včasih videti, da se raje še naprej pritožujejo, kot da bi uporabili demokratična sredstva in jih zamenjali?
 
Kaj torej ljudje zares želijo? Ali sploh vedo, kaj želijo? Kaj želijo množice, ujete v množično psihologijo, kot jo je imenoval Freud?
 
Če bi navadni ljudje vodili banke ali velike korporacije, bi se obnašali zelo podobno, kot se obnašajo njihovi managerji danes. Ker znotraj sistema drugače tako rekoč ne gre – zakonitosti njihovega delovanja so preveč močne in preveč določene, da bi jih spremenil en sam človek.
 
Ljudje se tudi sicer pogosto pritožujejo nad svetom. Kot bi želeli, da problemi čudežno izginejo. Pa ne bodo. Vedno bodo tam, kar pomeni, da se moramo naučiti učinkovito živeti z njimi. Prošnje, naj bog nekaj naredi z njimi, pač ne zaležejo, in kozmične sile niso na naši strani.
 
Življenje v svetu pa zaznamuje še nekaj drugega: neizbrisljiva možnost novega načina življenja. Karl Marx zato ve, da ima Hegel prav, ko trdi, da mora vsak konkretni svet v sebi skriti paradoksni element, ki zastopa univerzalno in je pogoj kreativnosti človeških bitij, kar pomeni, da je obenem vključen in izključen.
 
Konkretni primer zapisanega je Jezus iz Nazareta. Nedvomno je del empiričnega sveta, v katerem živi, toda obenem v njem zastopa možnost povsem novega življenja in ga že živi. Pride dobesedno od nikoder, še danes v glavnem ne vemo, kaj počne prvih trideset let svojega življenja, in vztraja kot presežek v realnem svetu, ki radikalno ne ve, kaj naj naredi z njim in s tem, kar zastopa, zato se ga po zares hitrem postopku znebi. Kot zastopnik univerzalnega je povsem nemočen pred njimi, ni nikakršen vsemogočni Bog ali njegov sin – prav nasprotno. Je notranja razlika Boga do samega sebe (zakaj si me zapustil?), obenem pa je notranja razlika konkretnega sveta do samega sebe. Zveni zapleteno in tudi je zapleteno.
 
Rečeno po domače: ko ljudje srečajo Jezusa, se soočijo s samo odprtostjo [življenja], z izjemo, ki je vsekakor del sveta, a mu ne pripada, kot mu pripadajo sami. Njihova mreža verjetij se razpre, ljudje pa praviloma poskrbijo, da se takoj nato tudi zapre; ko se vrata odprejo, jih mahoma zaprejo, kot je pokazal Sartre že pred časom.
 
Gledam realnost in ta gleda mene, ki jo gledam.