Jezus kot gej

Prislovična zmožnost ljudi za sprejemanje drugačnosti, tudi inkluzijo ljudi s posebnimi potrebami, ki je danes tako rekoč modna, je v hipu na resni preizkušnji, ko se zgodi kaj takega, kar se je zgodilo te dni v Sloveniji, ko je pritegnil pozornost pristojnih ljudi sumljiv tujec, temne polti, v umazani trenirki in brez dokumentov, ki naj bi pospravil v trgovini v svoj žep čokolado. Ko se je izkazalo, da niso imeli pojma, kdo je moški v resnici, ko je postalo enako jasno, da ni ničesar ukradel in da so sklepali prehitro, ni nikomur prišlo niti na misel, da bi se mu opravičil. Osumljeni moški je namreč športni trener, državljan Kanade, uslužbenec kanadskega obrambnega ministrstva, v trgovini pa je kupil nekaj dobrin in jih plačal, kot je pač v navadi. Drugi primer je pripoved o Jezusu z naslovom The First Temptation of Christ, ki jo je ustvarila skupina umetnikov z imenom Porta dos Fundos. Pripoveduje o Jezusu, ki pripelje domov prijatelja Orlanda, da bi ga predstavil sveti družini. The Guardian poroča, da se je te dni v Braziliji takoj dvignilo na noge dva milijona ljudi, ki so se podpisali pod peticijo, s katero zahtevajo umik predstave. Kaj se dogaja?

Kot rečeno: na preizkušnji je zmožnost ljudi za humor, ironijo, pogled od daleč, drugačen pogled, ohranjanje mirne krvi, ko se izkaže, da svet ni tak, kot spontano verjamejo in se pri tem v glavnem motijo.
 
Umetniki imajo prav, ko trdijo, da je svoboda izražanja eden stebrov demokracije. Kako to razumeti?
 
Oba orisana dogodka imata nekaj skupnega, in sicer tole. Ljudje moramo kot simbolna bitja pripisovati pomen temu, kar zaznamo, zlasti pa temu, kar nam sporočajo drugi ljudje. Tako se sporazumevamo, to nam omogoča razumevanje sveta in vsega v njem. Pomemben je torej pomen. 
 
Ki ga ljudje pripišemo, saj ni vgraviran v dejanja, izjave in dogodke in vse drugo. Tu se že začnejo zapleti. Kognitivno je namreč najbolj enostavno verjeti, da je pomen česarkoli dan že vnaprej, da je določen in da ga poznamo, da se ne spreminja in da bo večno enak. Če je na primer moški temnopolt, živimo pa v Sloveniji, je že vnaprej jasno, da je sumljiv, ker ni belec in je nujno tujec, saj so vsi Slovenci beli in kot taki niso nikoli sumljivi. To je popolnoma jasno. Če nosi temnopolti tujec še zanikrno trenirko, je sumljiv še veliko bolj, saj vsakdo ve, kdo nosi take trenirke – zanikrni tujci pač, na primer iz držav bivše Juge, nosijo pa jih zato, ker nimajo dovolj denarja za spodobna oblačila, ki jih sicer nosijo kleni Slovenci, zlasti pa klene Slovenke, in zato, ker nimajo okusa za lepa oblačila, ker so torej primitivni, to pa pomeni, da so nagnjeni h krajam in k drugim zločinskim dejanjem.
 
Tako zaznavanje človeka samodejno (po)skrbi za nadaljevanje zgodbe. Ljudje okoli sumljivega tujca v čudni opravi dobesedno lahko vidijo na lastne oči, da je ukradel čokolado, čeprav sploh ni bil v bližini nobene. In ker so pokorni državljani, nemudoma pokličejo policijo, ker se tako tudi spodobi.
 
Nobena druga razlaga vedenja predstavljenega moškega ni možna. Razlaga je ena sama, pravilna in ima jasno določen pomen – tujec je nevaren, zato ga je treba ukrotiti, preden stori kaj čudnega.
 
Še slabše je v primeru umetniške skupine in predstave z naslovom Prva Jezusova skušnjava. Kdor je vsaj malo razgledan, pomisli ob tem naslovu takoj na izjemni film z naslovom Zadnja Kristusova skušnjava (Martin Scorsese, 1988). Torej je mogoče domnevati, da so se umetniki lotili iste teme, samo na malo drugačen način, z drugega konca. Bi bil Jezus lahko gej? Seveda bi lahko bil. In ni pomembno, ali je zares bil ali ne, saj o njem tako rekoč ne vemo ničesar; ne vemo niti, ali je zares živel, ker nimamo empiričnih dokazov za njegov obstoj.
 
Jezus ni pomemben v luči ugotavljanja, ali je zares živel ali ne, temveč je pomemben zaradi tega, kar so njegovi učenci zapisali in nam omogočili, da skušamo razumeti, kaj je storil ali rekel.
 
In kaj hoče umetniška skupina, ki se loti te teme? Hoče natanko to. Hoče, da razmišljamo in skušamo razumeti. Da se vedemo kot ljudje, zmožni za razmišljanje, ker to tudi smo. Da ne planemo takoj in da ne pripišemo pomena prehitro.
 
Ljudje pogosto delajo natanko to. Dogodkom in izjavam in vsemu drugemu prehitro pripisujejo pomen, češ da natanko vedo, kaj nekaj pomeni in kako to razumeti; na primer, kaj pomeni biti žrtev, o čemer sem pisal včeraj. Potem je štala in imajo kup težav, ker se zapletajo v spore in konflikte z drugimi ljudmi, ki morda takisto prehitro pripisujejo pomen, namesto da bi se malo zadržali, premislili zadeve še enkrat in šele nato kaj zinili ali storili.