Jean-Luc Nancy

Bil je filozof. Umrl je 23. avgusta letos. Njegovo razmišljanje me je močno zaznamovalo skozi vsa ta desetletja, zato sem pred časom napisal knjižico z naslovom Komunizem. To je knjižica o skupnem, o komunizmu, o tem, kar imenuje filozof skupno ustvarjanje eksistenc. Do komunizma je sicer še daleč, kajti še vedno prevladuje prepričanje, ki ga deli veliko ljudi, da se človeške eksistence razvijajo skupaj s kapitalistično proizvodnjo dobrin, da komunizma torej ne potrebujemo. Nancy zato vztraja, da živimo v svetu, v katerem je vse manj duha, ker ga nadomeščajo njegove simulacije. In dodaja, da v glavnem narobe razumemo ne le besedo komunizem, temveč tudi besedo revolucija. Ta je v svetu brez duha nujno potrebna in se bo zgodila. O čem se torej zares želimo pogovarjati? O čem se moramo pogovarjati? O kakšno revoluciji razmišlja Jean-Luc Nancy?   

Razmišlja o revoluciji duha. O novem duhu torej. O novem zagonu, o iskri, ki zaneti nov ogenj. O tem je revolucija in Marx je govoril natanko o njej. 

Marx je bil humanist, poudarja Nancy. Prav je, da ga razumemo kot humanista, da mu ne podtikamo norih marksističnih idej. Kot humanist je razmišljal o resnični vrednosti človeške eksistence in o tem, kaj pomeni živeti skupaj. Ni razmišljal o utopičnih neumnostih, dodaja Nancy, ni razmišljal o ničemer drugem kot o resnični, pravi, univerzalni vrednosti - človeških bitij in človeških eksistenc.

Danes smo daleč od komunizma, ker vse preveč verjamemo v vrednost blaga, mrtvih stvari, dobrin, ki jih kupujemo. Ko razmišljamo o revoluciji na ramenih velikanov, kot sta Marx in Nancy, razmišljamo zlasti o prevrednotenju načinov, kako ljudje razmišljajo o lastnem življenju, o eksistenci, o svojih identitetah. Misliti jih moramo na nov način, pravi Nancy. Zlasti v obdobju, v katerem podnebne spremembe resno ogrožajo same temelje civilizacije, človeštvo pa se v glavnem še vedno obnaša kot tisti kadilec, ki kadi cigarete in verjame, da ne bo dobil raka, ker ga številni kadilci dejansko ne dobijo, bodisi bo nekdo v prihodnosti izumil zdravilo zoper njega.

Občutljivi moramo biti na spremembe, nadaljuje. Prisluhniti moramo znakom, ki že prihajajo iz prihodnosti. V njej je sicer renesansa, ki jo komaj slutimo, vedno znova me navduši, ko gledam kako dokumentarni film o renesansi, o novem rojstvu, o prebujanju, vendar so tam tudi grozeči znaki katastrofe. Ali kot zapiše George Monbiot v današnji številki časnika The Guardian: če bodo zemeljski sistemi prestopili kritične pragove, se bo vse, kar smo počeli, in vse, kar smo bili - učenje, modrost, zgodbe, umetnost, politika, ljubezen, sovraštvo, jeza in upanje -, skrčilo na stratigrafijo. Ne potrebujemo gladkega in linearnega prehoda, potrebujemo hitri tečaj. Naslov avtorjevega prispevka je Earth's tipping points could be closer than we think. Our current plans won't work.    

Prebujanje. Veliko ljudi se na primer strinja, da denar ne prinese sreče, pa se ga vendar oklepajo z vsemi štirimi in ga hočejo še več. Zakaj ne govorimo raje o čem drugem? Zakaj toliko govorjenja o denarju in kopičenju in tekmovanju in zaslužkih in dobičkih in nekakšnem uspehu, ki naj bi sledil sanjam in vztrajanju?

Marxa je zanimalo, pod kakšnimi pogoji lahko človek potrjuje življenje, ga afirmira. Razmišljal je o singularnosti. Nancy tudi. Veliko.

Človek je singularnost. Ima vrednost, ki je ne more izraziti noben denar. Ima absolutno vrednost, nepresegljivo vrednost. Živimo pa, kot da je pomembnejši denar, kot da je pomembnejše premoženje, kot da so pomembnejše mrtve stvari. Kaj je narobe z nami?

In biti skupaj, kot pravi Nancy, je čisto nekaj drugega kot skupaj podpirati kapitalizem ter utopično upati, da bo dobil nekoč v prihodnosti človeški obraz.