Jazziranje

Včeraj zvečer smo si skupaj ogledali risani film Soul (Pete Docter, Kemp Powers, 2020). To je pripoved o duši, o izgubljenosti duše, o iskanju smisla in pomena, o duhovni preobrazbi, o iskri, zlasti pa o tem, kar izumi film z besedo jazziranje. Beseda je izpeljanka iz besede jazz, ki ga je mogoče igrati, mogoče pa je tudi govoriti, kot bi igral jazz. Mogoče se je potopiti vanj, se izgubiti v njem, da bi bil najden bolj kot kadarkoli. Joe ve, kaj pomeni igrati jazz na tak način, medtem ko je 22 nesrečna duša, ki dolga tisočletja čaka na tisti nenavadni, čudežni trenutek, ko se zgodi premik, zaradi katerega življenje sicer ne dobi nekakšnega Smisla, zato pa je mogoče vsakdanje malenkosti prepoznati na tisti posebni način, ki omogoča človeku reči, da je končno pripravljen na življenje. Prav tako sem začel gledati serijo z naslovom The Chosen (Dallas Jenkins), ki dopolnjuje povedano z izjemnim izrisom Jezusovega poslanstva na tem svetu, poslanstva, ki mu ga pomagajo zastopati ribiči, osovraženi dacarji, ženske, obremenjene z demoni, in drugi ljudje, ki preprosto niso več pripravljeni slepo slediti tradiciji. Nihče ni pripravljen na to, kar sledi, toda za Jezusom gredo natanko zaradi tega. V resnici nihče ne razume, zakaj Jezus izbere za svoje učence prav ljudi, za katere se odloči. In njegova radikalnost, korenitost je ravno v tem.

Morda je bistvo Jezusovega nauka v tem, da nihče ne more biti pripravljen na poslanstvo, ki ga terja. In nihče ne ve bolje kot on, kako naivno je verjeti, da je prišel na Zemljo kot odrešenik. Udobno je namreč verjeti in se zaslepiti, da je vse na svojem mestu že samo zato, ker nekdo zase reče, da je kristjan. Hoditi za Jezusom je neprimerno zahtevnejše in nevarnejše, kot si predstavlja večina vernikov.
 
Jezus v svojem času zavrača konvencionalno razmišljanje ljudi o svetu, prav tako zavrača obstoječo religijo. Že dejstvo, da se druži z ljudmi, s katerimi se je bilo tako rekoč prepovedano družiti: ženske, obsedene z demoni; ženske, nečiste, kot so verjeli, zaradi menstrualne krvi; dacarji; bolni, okuženi ljudje; obrobneži vseh vrst; osovraženi tujci; invalidi; gobavci; tatovi, je dovolj zgovorno. Jezus bolj prepričljivo kot velika večina voditeljev zastopa komunizem, ker dokazuje, da misli zelo resno, ko vztraja, da je družba, ki jo hoče vzpostaviti, za vse ljudi.
 
Resnično, Jezusa nenehno obtožujejo, da se druži z napačnimi ljudmi. Danes bi kdo rekel, da se druži z glupim ljudstvom, pa vendar se v času ob koncu koledarskega leta vsakdo rade volje pridruži družinskemu prazniku, ki ga imenujejo božič.
 
Človeško življenje je drama. Duše ljudi se nenehno sprašujejo, kakšen je njen smisel in pomen, za kaj in za koga se splača živeti, kako preživeti svoj vek.
 
Nikakor ne smemo pozabiti, da Jezusa na koncu ubijejo. In natanko vemo, kdo ga ubije: politični in verski voditelji. Če Jezus premore veliko empatije in sočutja, ti niso zmožni prav ničesar, zato se ga hočejo zgolj znebiti.
 
Za Jezusa razlike med ljudmi niso niti ovira niti problem. Ljubite svoje sovražnike, reče, kajti to je šele prava preizkušnja ljubezni; lahko je ljubiti te, ki te nenehno hvalijo, se strinjajo s teboj, ti kimajo in te gladijo, ker hočejo koristi od tebe.
 
Zametki razčlovečenja so v strahu pred drugačnostjo. Drugačnih ljudi se bojimo, zato postajamo trdi, togi, ostri, zadirčni, pa tudi osamljeni. Ne znamo odpuščati in nočemo odpuščati, ker mislimo, da bi morali najprej drugi odpustiti nam. Drug drugemu smo preveč redko vir empatije, sočutja, odpuščanja, ljubezni, milosti. Vse to pričakujemo od drugih, sami pa ne znamo dajati.  
 
Pričakujemo, da bo Bog izpolnjeval naše želje, pogosto pa sami ne znamo zadovoljiti niti najmanjše želje svojega bližnjega. Trdimo, da nam Bog odpušča, naša srca pa so zakrknjena in se imamo za žrtve. V svoji nemoči pričakujemo, da se bo nekaj v naših življenjih spremenilo kar samo od sebe, s čimer dokazujemo zgolj to, kako zelo ne razumemo Jezusa in njegovega prepričanja, da se naša življenja ne spreminjajo zaradi genov in božjega posredovanja, temveč zaradi tega, kar imamo med seboj in bi lahko imeli, zaradi odnosov torej.
 
Ne spreminjamo se zaradi prebranih knjig, zaradi ubogljivosti in zaradi tega, ker se držimo pravil oziroma zakonov. Ne, spreminjamo se zaradi drugih ljudi. Lahko ste najbolj ubogljiv človek na tem svetu, pa ne bo nič bolje, vaše življenje bo še vedno ubogo.