Jaz sem to, kar potrebujete

Tako je izjavil včeraj ameriški predsednik na konvenciji pred svojimi volivci/oboževalci, ki so nato v en glas vzklikali Radi te imamo. Nekaj dni nazaj sem gledal zgodovinsko oddajo, v kateri prikazujejo, shode nemške mladine, ki je v nekem drugem času spesnila molitev za Hitlerja. Med drugim so mu v en glas zatrjevali tole: ljubili te bomo do konca/samo tvoja volja naj se zgodi/zate gremo tudi v smrt. Res so šli, njihovo število se je zmanjšalo za skoraj polovico. Zdravi razum se zmedeno in nemočno sprašuje, kako je to mogoče. Znanost išče odgovore in jih ponuja, toda zgodovinska lekcija je vselej enaka: ljudje se iz zgodovine učijo le tega, da se ničesar ne naučijo. Ali zapisano pomeni, da je na pohodu fašizem ali nacizem? Ne, ne pomeni tega. Pomeni pa nekaj drugega, podobno strašljivega.

Donald Trump je namreč prav te dni izjavil še nekaj drugega. Komentiral je obsežne požare v ameriških zveznih državah, v njih je umrlo že več kot trideset ljudi, in dejal, da znanost pravzaprav ne zna pojasniti podnebnih sprememb in da se bo planet itak začel ohlajati.
 
Dobesedno v istem času ameriški znanstveniki (NOAA) priobčijo, da so bili letošnji junij, julij in avgust za 1.17 °C nad povprečjem za 20. stoletje, kar je zares strašljiv podatek. Na severu Rusije je bila temperatura za 2 stopinji nad povprečjem, na severu Azije za 3 stopinje, v Evropi so bili vsi meseci od januarja do avgusta najtoplejši, odkar merijo temperature. Te podatke si velja zapomniti, ko vam bodo politiki vnovič zatrjevali, da moramo narediti vse, da obdržimo dvig temperatur pod 1.5 °C.
 
Kulturo, ki jo zastopa, zagovarja in širi ameriški predsednik, imenujemo s tujko cancel culture. To je kultura zanikanja, uničevanja, odstranjevanja. Pomeni zmanjševanje veljavnosti nečesa, kar že obstaja in je dokazano vredno.
 
Ko reče Trump oboževalcem, da je to, kar potrebujejo, ti pa vzklikajo, da ga ljubijo, imamo pred seboj podobo ljubimcev, ki si prisegajo večno zvestobo; prisegali so jo tudi Hitlerju, ki se je skrivnostno smehljal, ko je stal pred velikanskimi množicami ljudi. In kaj pomeni, da je ena oseba to, kar druge potrebujejo?
 
Komaj rojeni otrok potrebuje mamo, ki ga je rodila. Bil je del njenega telesa, ko pride ven, potrebuje varnost, zaščito. Mama v celoti poskrbi zanj. Toda dete mora odrasti in se osamosvojiti. Osamosvojen otrok ne potrebuje mame, da bi živel in preživel, saj za to lahko poskrbi sam. Oboževalci, ki potrebujejo drugega človeka, so torej nedorasli otroci.

Kako daleč je do tega, da imenujejo človeka, ki zase trdi, da ga drugi potrebujejo, diktator? Margaret Atwood v razgovoru za današnji The Guardian nehote odgovori na zapisano vprašanje. Če hočeš postati diktator, moraš slediti receptu, pravi. Ta je pravzaprav silno preprost: najprej se spraviš na neodvisne medije, jih uničiš ali prevzameš; enako storiš z neodvisnimi sodniki, potem greš nad umetnike in jih opišeš kot zajedavce, ki nič ne delajo, zgubljene duše ali zblojene levičarje oziroma anarhiste. In ko začneš streljati na ljudi, ki protestirajo na ulicah, je zgodba zaključena, sklene slavna pisateljica. Ni sociologinja, vendar se ne moti.
 
Diktatura deluje le, če ima Bog, ta, ki trdi, da je to, kar potrebujejo ljudje, vsaj 33 % odstotkov volivcev na svoji strani; to so ljudje, ki spremenijo človeka v ljubljenega voditelja. In orožje, kajpada, zato Bog, pardon, ljubljeni vodja, veliko vlaga v oborožitev. Izkorišča tudi medmrežje, ljudem nenehno pošilja kratka sporočila, ki si jih je mogoče zlahka zapomniti.
 
Berite znanstvena dela, dodaja Margaret Atwood, to je vse, kar vas prosim. Bo svet zaradi tega kaj boljši? Dokler bo imel ta, ki trdi, da ga ljudje potrebujejo, pod roko orožje, medije, sodnike in vsaj tretjino zaljubljenih volivcev, zagotovo ne. Se pa bodo ljudje trmasto upirali. Kot na primer v seriji Deklina zgodba.