Jaz se ne bom spremenil

V razmislek se ponuja izjemno zanimiva vzporednica. Med filmom, ki sem si ga ogledal včeraj, Boy Erased (Joel Edgerton, 2018), in knjigo, ki jo berem te dni: Jason W. Moore, Capitalism in the Web of Life (Verso, 2015). V filmu spremljamo resnično zgodbo, ki ponazarja skoraj neverjetno dejstvo, navedeno čisto na koncu, da samo v ZDA skušajo s terapijo spreobrniti skoraj tričetrt milijona ljudi, da ne bi bili več homoseksualci, da bi torej postali normalni heteroseksualni ljudje. V knjigi pa sledimo razvijanju ideje, da skuša kapitalizem oblikovati človekovo naravo, da mu to do določene mere celo vedno znova uspeva, vendar je cena za tako spreminjanje in preoblikovanje preprosto previsoka, ljudje pa jo kljub temu plačujejo, kar pomeni, da so sicer normalni, niso pa še osvobojeni.

Sin v filmu končno reče svojemu očetu: Jaz sem gej in se ne bom spremenil, spremeniti se boš moral ti, sicer ne moreva imeti ničesar skupnega. Podobno lahko rečem za kapitalizem, ki se bo nekega dne nujno spremenil, saj je neprilagojen človekovi naravi, ki jo sicer nenehno preoblikuje za svoje potrebe, ki niso potrebe ljudi.
 
Ne morem reči, da obstajata kapitalizem in življenje. Ne morem reči, da živim življenje in da je kapitalizem tam nekje, daleč proč od mojega življenja, s katerim nima ničesar skupnega. Življenje in kapitalizem sta namreč prepletena, zato so nujne krize kapitalizma vselej tudi krize življenja. Kdor ima dostop do kapitala, doživlja krize kapitalizma bistveno drugače kakor ljudje, ki takega dostopa nimajo. Torej ni vseeno, ali ima človek dostop do kapitala ali ne. Kdor ga ima, namreč s kapitalom lahko upravlja, kdor ga nima, je zgolj podložnik, na voljo za preoblikovanje.
 
Kapitalizem namreč ni le način proizvodnje in distribucije dobrin oziroma blaga. Ni le način skupnega življenja velikega števila ljudi. Je vse to, obenem pa je še nekaj drugega. Kapitalizem organizira subjektivnost ljudi, organizira njihove medsebojne odnose. Kapital zato ni samo denar in ni samo premoženje, saj je obenem še nekaj drugega. Je množica medsebojnih odnosov in subjektivnosti ljudi, ki vstopajo v take odnose, te pa organizira sam kapitalizem kot sistem. Ne obstaja človekova narava, ki bi bila povsem neodvisna od kapitalizma. Ta proizvaja njegovo naravo, ustvarja in organizira jo. Tkanina življenja je zato prepredena s kapitalizmom, z njim je neločljivo povezana.
 
Kapitalizem v tkanini življenja proizvaja življenje ljudi, dobrine in blago po načelih dobičkonosnosti in zniževanja stroškov. V tem je revolucionaren, zato ga ljudje spontano doživljajo, kot da jim je naklonjen.
 
Tudi v filmu, ki sem si ga ogledal, se zdi, da so pastorji naklonjeni mladim homoseksualcem, da jih razumejo in jim pomagajo, češ da so pomoči tudi potrebni. Sklicujejo se na Jezusa in Boga ter molijo, da bi dala pomoči potrebnim dovolj notranje moči za preobrazbo v prave moške in prave ženske.
 
Zares revolucionaren pa ni kapitalizem, zares revolucionarno je vnovično razmišljanje o kapitalizmu kot načinu, ki organizira življenja ljudi po načelih profitabilnosti, tekmovalnosti in proizvodnje dobrin zaradi dobičkov, ne zaradi zadovoljevanja potreb ljudi.
 
Prave potrebe ljudi po ljubezni, prijateljstvu, medsebojnemu spoštovanju in egalitarnemu skupnemu življenju se namreč ne bodo spremenile, zato se bo na koncu moral spremeniti kapitalizem.