Jaz nisem glup

Ugotavljanje, da je nekdo glup, ugotavljanje, da so nekateri posameznik glupi ali pa je glup kar ves narod, je izjemno nevarno. Povezano je namreč z nekaterimi drugimi idejami, ki vodijo v avtoritarno razmišljanje in na koncu avtoritarno vedenje oziroma delovanje. V trenutku, ko človek razmišlja, da so nekateri ljudje drugačni, na primer glupi, se pravi neumni, je že na delu ideja, da so morda tudi manjvredni. Kdor ugotavlja, da so drugi glupi, je morda pokrovitelj, ki s tem sporoča, da je sam večvreden, saj sam ni glup. Glupi ljudje namreč drug za drugega ne morejo reči, da so glupi, dokler eden ne reče zase, da ni glup. Znotraj množice glupih ljudi so vsi glupi že po definiciji in tega ne vedo.

Vsaka struktura odnosov, ki omogoča in dovoljuje ugotavljanje, da so eni ljudje večvredni od drugih, je vir avtoritarnega delovanja. Celo domnevno razsvetljeni guruji, ki pričakujejo od vernikov brezpogojno predanost in poslušnost, niso nič drugega kot tirani, ki hočejo vladati nad ljudmi in jih izkoriščati.
 
Raziskovalci avtoritarnega vedenja, avtoritarne osebnosti in avtoritarnosti so že zdavnaj dokazali, da je slednja močno povezana z redom, s strukturo in z ubogljivostjo ljudi. Red in struktura kajpak še ne vznemirjata, saj se zlahka strinjamo, da red mora biti in da so stabilne strukture življenja po navadi dobre. Malo drugače pa je, ko odkrivamo, kaj želijo ljudje, ki podpirajo močne osebnosti, za katere se zdi, da skušajo vzpostaviti trdne strukture in stabilen red v družbi.
 
Psihološke raziskave kažejo, da ljudje, ki podpirajo populistične politike in voditelje, ne želijo, da jih vodijo common people, navadni ljudje, saj želijo, da jih vodijo veliki vodje. Želijo si, da bi bile njihove vrednote in njihove potrebe prepletene z vrednotami in s potrebami ljubljenega vodje, ki je domnevno močan.
 
Lahko rečemo, da ni tako pomembno, kako glup je ljubljeni vodja, lahko tudi je, saj je pomembnejše, da je močan.
 
Sklep je tako rekoč na dlani. Kdor je glup, se mora podrejati tem, ki zase trdijo, da niso glupi. Evolucijska teorija pa nas uči nekaj povsem drugega.
 
Uči nas, da smo ljudje živali. Da smo do določene mere povezani z njimi in z vsemi živimi bitji. Da imamo torej nekaj kupnega; človek ima celo z rožami kar precej skupnih genov. Zaradi take povezanosti je mogoče razvijati idejo, da je razumno skrbeti drug za drugega in za živa bitja, ne da bi morali pred tem ugotoviti, kdo je glup in kdo morda ni.
 
Evolucija pa nas ne uči le tega, da smo kot živa bitja vsi medsebojno povezani, uči nas tudi, da so že naši davni predniki skrbeli drug za drugega. Da so torej znali skrbeti drug za drugega, da so razumeli, da je v taki skrbi nekaj, kar danes imenujemo etičnost.
 
Etičnost ne pomeni, da smo vsi eno, da smo delčki nekakšne vseobsegajoče celote. Njeni cilji so skromnejši. Pomeni, da smo zmožni za skrb za drugega, da lahko skrbimo drug za drugega in da za tako skrb ne potrebujemo nujno hierarhij. Ker imamo zmogljive možgane, lahko spoznamo, kdaj so hierarhije smiselne, učinkovite in koristne, lahko pa tudi spoznamo, kdaj jih preprosto ne potrebujemo, kdaj ni nobene smiselne potrebe po ugotavljanju, kdo je glup in kdo ni, kdo je spodaj in kdo so oni zgoraj.