Jaz kot postajanje sebe

Ne verjamem, da lahko umetna inteligenca nadomesti analitika v analitičnem procesu. Prav tako ne verjamem, da sta lahko na njegovem mestu kuharica ali hišnik. Lahko sicer sta, če se usposobita za analitika, medtem ko se umetna inteligenca še zelo dolgo ne bo mogla usposobiti za analitika. Analitični proces namreč temelji na brezpogojnem zaupanju v drugega, ki ne pomeni le humanizma Drugega, temveč pomeni tudi zmožnost človeškega bitja, da nezavedno razume, kdo je Veliki Drugi, polje, v katerem končno globoko dojame, da njegov jaz ne obstaja drugače kot postajanje jaza. Analitik to razume, zato je tudi filozof. Zdi se kot latovščina, vendar ni. Naj to pojasnim ob branju filozofske knjige z naslovom The Formation of the Modern Self: Reason, Happiness and the Passions from Montaigne to Kant (Felix Ó Murchadha, Bloomsbury Academic, 2022).

Humanizem Drugega lahko dobro razumemo, če pričnemo pri sebi. Pričnemo tako, da se sprehodimo skozi genealogijo ne le sodobne filozofske ideje o sebi, temveč tudi skozi klasične antične ideje, ki jih zasledimo pri stoikih in drugih filozofih.
 
Tak sprehod že pomeni, da dojemamo rojevanje idej o sebi in potrebo po njihovi filozofski refleksiji, ki potisne ideje o jazu ali subjektu v ospredje in obenem sproži dvom, da spontano vemo, kaj ali kdo je ego oziroma subjekt. Zdi se nam sicer, da vemo, vendar v resnici ne vemo.
 
Ko se v analitičnem procesu poglabljamo vase, odkrivamo nekaj nenavadnega, nekaj novega, nepričakovanega in nekaj, kar nam res daje misliti. V jedru tega, kar imenujemo ego, jaz ali self, je namreč rana, tam zeva praznina, tam je brezno, je brezčasna odsotnost, zaradi česar se človeško bitje (lahko) naravnava k dobremu.    
 
Raziskovanje narave jaza ali subjekta odkriva plasti človekove identitete in zmožnosti, kot so zmožnost za sočutje, milost, strast in občutenje sreče. Že takoj na začetku takega raziskovanja pa postaja jasno tudi to, da je vsako človeško bitje odvisno od drugih človeških bitij, saj brez njih ne more izoblikovati lastne identitete, ne more postajati.
 
Odvisnost od drugih bitij potrjuje željo, da nas drugi ne rani, ne poškoduje in da ni do nas brezbrižen. Želja pa ni le želja po sočutju, temveč je tudi želja po ljubezni, ki ga zajema, odpira pa tudi polje, v katerem se končno človeško bitje na dramatičen način vse bolj zaveda razmerij z neskončnim.  
 
Brez takih razmerij je ego statičen in se zdi, kot da je dan in genetsko določen.
 
Globoko zakoreninjena odvisnost človeških bitij od božanskega tako ni nič novega, enako pa lahko rečem tudi za hrepenenje po sreči in odrešitvi. Jezusovo izražanje strasti do Velikega Drugega, ki ga imenuje Oče, zastopa samo jedro človeške identitete, zato je spraševanje o razmerjih med vero in razumemo več kot na mestu, saj je kar nujno.
 
Kantova racionalna vera, če lahko uporabim ta nenavadni izraz, vera znotraj meja čistega uma, ta je sicer neskončen, je zagoneten koncept, ki ga ni enostavno razumeti, prinaša pa sintezo filozofske misli, ki stoji na granitnih temeljih etičnosti kot zmožnosti človeškega bitja za odnos do kategoričnega imperativa, neskončnosti in Drugega, obenem pa poudarja pomen vere in razuma.
 
Humanizem Drugega je končno množica idej in praks, s katerimi ljudje drug drugemu dokazujejo pomen strasti, sočutja, dvoma in brezpogojnega zaupanja v neskončnost, ki jo zastopa Veliki Drugi. Ali kot zapiše avtor knjige, ki jo berem strastno: Osrednje filozofsko vprašanje, ki je mučilo te pogumne, zaskrbljene popotnike (filozofe, op. cit.), je bilo vprašanje jaza in njegove sposobnosti biti: jaz kot postajanje samega sebe.