Jaz bom svoje zrcalo

Sodobni trendi družbenih medijev skušajo zapakirati stara psihološka spoznanja v nova oblačila, da bi zlasti mladi ljudje spontano verjeli v magične moči pozitivnega mišljenja, dela na sebi in nenehnega izboljševanja kakovosti življenja. Kot princi in princeske iz pravljic se zato obnašajo skladno s sindromom srečnih ljudi, ki sprejemajo nove pakete in prakse, pod katere so se sicer pred desetletji podpisovali kritični misleci. Kritične misli ni več, nadomeščajo jih všečne misli. Danes njihovi uporabniki verjamejo, da se odlične stvari dogajajo prav njim, a ne po naključju. Verjamejo, da se lahko zgodijo, zato tudi se. Zadaj je kajpak imperativ: ves čas se morajo dogajati odlične, perfektne in popolne stvari. Dovolj je nenehna, nepretrgana pozornost nase, na svoj ego, na svoje telo. Vse se bo aktualiziralo, uresničilo in razvilo, če si le dovolj močno želimo. 

Resnično, obnašamo se, kot bi stali ure in ure pred zrcalom in vadili, kako manipulirati sebe, svoj ego in druge ljudi. Vadimo geste, vadimo telesno govorico, izjave, mnenja in vse drugo, za kar verjamemo, da nam pomaga ustvarjati vtise na druge ljudi. Obstajajo ljudje, ki lažejo tako dobro, da jih drugi ljudje, ki ne lažejo tako dobro, občudujejo in jih imajo za vzornike. Potem jim sledijo.
 
Razlagajo svet, pri čemer sledijo zgledu teh, ki dobro lažejo. In ti, ki dobro lažejo, po navadi niso le dobro oblečeni, temveč tudi izgledajo lepo. Potem je vse kot pred zrcalom, v katerem nastajajo lepe podobe teh, ki dobro lažejo. Občudujemo jih in se še sami postavljamo pred zrcalo, da bi jim bili čim bolj podobni.
 
Ne želimo se znebiti podobe, ne želimo, da nam zrcalo pokaže njeno resnico. Ali kot je nekoč pripomnil Platon: resnica podob ne more biti resnica. A možno je, da zanjo preprosto ne maramo, saj nam zadoščajo podobe.
 
Podobe so zato vredne vse naše pozornosti, in ne želimo se jih znebiti. Želimo preživeti, a s podobami, ki morajo biti všečne, take pa so le, če so popolne, perfektne. Kot bi želeli preživeti na všečen, perfekten in popoln način.
 
Ker smo trenirani, vselej skušamo povedati, kar je treba povedati, in se izogibamo temu, kar je res. Kar je treba, je namreč všečno. Všečno je nujno in neizogibno že zato, ker je nekomu všeč. Če je všeč, je tudi dobro. Všečno je sinonim za dobro. V nekem smislu zato ni res, da premišljujemo premalo – bolj je res, da premišljujemo preveč, saj nočemo, da bi naše besede ne bile všečne. Skrbno jih premislimo, preden jih izrečemo. Je bolj varno.
 
Odgovorni smo za odtujevanje od lastnih izkušenj; odtujujemo se tako, da nadomeščamo realnost z njenimi razlagami. Izmislimo si nekaj temeljnih laži o tem, kakšno bi moralo biti življenje in kakšno ne bi smelo biti, kakšno je ali ni glede na to, kar smo se naučili ignorirati ali zanikati, in glede na to, o čemer se lahko govori in o čemer se ne sme (Blanton, str. 95).
 
Potem imamo koordinate življenja pred seboj, kompas pa vselej kaže v pravo smer. Natanko vemo, katere so koordinate in katera smer je prava, saj smo se naučili gledati v pravo smer.
 
Poleg tega želimo biti normalni. Gledati v pravo smer in biti normalni. Naučimo se, kaj je normalno. Normalno je vse, kar delajo normalni ljudje. In kaj delajo?
 
Brad Blanton: Normalni ljudje se ukvarjajo s tem, kako odkriti pravo stvar, o kateri je treba govoriti, da jih tako govorjenje predstavi v najlepši luči. Želijo živeti v skladu z lastnimi najboljšimi domnevami o tem, kaj ljudje, s katerimi se pogovarjajo, želijo slišati (str. 96).