Jarem konkurenčnosti in prisila profita

Izraza iz naslova uporablja Michel Husson v knjigi z naslovom Čisti kapitalizem, ki mi jo je prinesel Božiček. Branje te knjige je koristno, ker avtor ni le ekonomist, ampak se izvrstno spozna tudi na statistiko, kar je še veliko bolje, saj nam postreže z zares dobrimi vpogledi v samo drobovje kapitalizma, podprtimi s številkami. Ko jo preberemo, nam je kristalno jasno, o čem je govoril Marx, ko je spoznaval, da je kapitalizem poseben sistem družbenega življenja ljudi, za katerega je konkurenčnost jarem, prisila h kopičenju dobičkov pa smrtonosna tekma, v kateri ljudje vselej plačajo astronomsko ceno za vse norosti, ki so notranje samemu kapitalizmu, kar pomeni, da so v njegovi naravi.  

Kdor zares razume delovanje kapitalizma, ve, da lahko dolgoročno preživi le, če neprestano vsaj vzdržuje, po možnosti pa še širi privilegije elit. Vsako govorjenje o dvigovanju vseh čolnov in rasti vsega za vse zato ni čisto nič drugega kot pravljica.
 
Delovanje kapitalizma pa je že pred leti trčilo ob nepremagljivo oviro v podobi podnebnih globalnih katastrof. Te terjajo radikalne preobrazbe samega kapitalizma, ki so korenitejše celo od zahtev samih delavcev.
 
Temeljno, osnovno, bistveno vprašanje je zato natanko tole: ali je kapitalizem kot sistem sploh zmožen preoblikovati samega sebe, da se ljudje ne bodo scvrli? Kdor torej razume, ve, kakšen je odgovor na zastavljeno vprašanje. Ne gre namreč toliko za ljudi, za te, ki zanikajo podnebne spremembe in se zaletavajo v znanstvenike, češ da izraz antropocen že ni ustrezen, ker da ljudje niso povzročili podnebnih sprememb, in za one, ki zagovarjajo zeleni kapitalizem in vračanje k naravi, obnovljivim virom energije in podobno. Saj ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, kdo je podkupljen in kdo kaj zanika. Misliti moramo sistem sam, njegove načine delovanja, potem lahko sklenemo in ugotovimo, kar sledi.
 
Kapitalizem deluje tako, da neprestano akumulira. Če bi bil živ in bi imel željo ali potrebo, bi rekli, da želi ali potrebuje nenehno kopičenje in rast. In kaj najraje kopiči? Kopiči vse tisto, kar nastaja v sektorjih, za katere se je prepričal, da je tam produktivnost največja. Kar ne raste dovolj hitro, ga preprosto ne zanima. Potrebe in želje ljudi zanj kratko malo niso pomembne, če niso neposredno povezane z rastjo produktivnosti v omenjenih sektorjih. Nobeno jamranje ne pomaga in nobeno zaklinjaje vrednot ali potrebe po tem, da bi morali biti ljudje pred kapitalom, takisto ne. Sistem se ne meni za ljudi, nima empatije in ne premore sočutja. Vse to zmorejo le ljudje.
 
Sklep, je, kot rečeno, na dlani. Kapitalizem bo z vsemi sredstvi, dovoljenimi in nedovoljenimi, branil samega sebe pred vsako spremembo, ki bi pomenila padanje, zmanjševanje dobičkonosnosti in produktivnosti, manjšo akumulacijo kapitala. Ni logike, da ga s prijaznim prigovarjanjem prepričamo v zmanjševanje česarkoli, zato ni šans, da bi zmanjšal porabo fosilnih goriv, če to ni dobičkonosno. Seveda pa jo bo sam od sebe zmanjšal tisti trenutek, ko ne bo več tako dobičkonosna, kot je danes.
 
Pomemben je besednjak. Kapitalizem bo z vsemi močmi, odločilna je prav moč, zahteval, da vsak padec dobičkonosnosti plačajo ljudje iz svojih žepov, kar pomeni krčenje vseh možnih izdatkov za njihovo blagostanje. Zadaj je čisto preprosta matematika: če kapitalizem izgubi nekaj in je izgubo mogoče izraziti s številkami, na primer 100, potem tisti hip zahteva, da teh 100 tako ali drugače dobi nazaj; od ljudi, kajpak, saj drugače ne gre. Figurativno rečeno: kapitalizmu je vseeno, kako živijo delavci, dokler ima dobičke od njihovega dela.
 
In podobno velja za ljudi. Če hočejo ustaviti podnebne spremembe, potem so potrebne radikalne spremembe, te pa nujno pomenijo, da bo vsaj v začetni fazi, če bo do njih sploh prišlo, nečesa bistveno manj. Nisem prepričan, da večina ljudi sploh razmišlja o tem in da bi pristala na kakršno koli zmanjševanje lastnega udobja. Stari, dobri Freud je že zdavnaj pokazal, kako je s temi zadevami.