Nevarnost za kapitalizem

Petnajstega januarja letos bo minilo natanko sto let od brutalnega zahrbtnega umora Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Takrat so ubili človeka, ki sta odločno nasprotovala komunističnemu nasilju v Sovjetski zvezi, človeka, ki sta se iskreno zavzemala za navadnega človeka, za delavca in kmeta, za solidarnost med ljudmi, za sodelovanje. Če ju ne bi hladnokrvno umorili, se morda Hitler sploh ne bi mogel uveljaviti. Tega ne moremo vedeti, možno pa je, da bi bil tok zgodovine precej drugačen, kot je bil. Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila namreč ljudska voditelja, ki sta se naslavljala ne veliko ljudi, ti pa so jima zaupali. Na tej točki imajo verjetno prav tisti avtorji, ki trdijo, da sta bila nevarna. A za koga sta bila zares nevarna, če sta se naslavljala na množice navadnih ljudi, za katere sta nesebično delala in se trudila, da bi imeli boljše življenje, o katerem bi odločali sami, brez elit?

Naj najprej potegnem vzporednico. Za koga je bil nevaren Sokrat, za koga je bil nevaren Jezus? Bržčas se ni težko strinjati, da sta bila neoborožena, da nista bila terorista, da nista pozivala k vojnam in nasilju. Kako je potem mogoče, da je miroljuben človek, tak je bil na primer tudi Gandi, nevaren? Kdo lahko misli, da so našteti ljudje nevarni in komu so nevarni? Ubili so jih, čeprav so s svojim zglednim življenjem zastopali najvišje humanistične ideale človeštva.
 
Odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani. Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila nevarnost za sam kapitalizem. Tako pravi tudi raziskovalec njunega življenja, zgodovinar, režiser in scenarist Klaus Gietinger, ki je napisal knjigo z naslovom The Murder of Rosa Luxemburg – knjiga je v angleškem prevodu te dni izšla pri založbi Verso.
 
A kako sta lahko dva človeka nevarna za ves sistem? Ali ne ugotavljajo ljudje vsak dan, da sam proti sistemu ne moreš storiti prav ničesar, da si povsem nemočen in se moraš vdati v usodo? Kaj se je torej dogajalo?
 
En sam človek lahko postane nevaren za sistem, če mu sledijo množice, te pa so voljne slediti, ko se jim ponudi priložnost za nekaj zares novega in dobrega; na žalost sledijo tudi v nasprotnem primeru, a ta me trenutno ne zanima. Kaj pa je mogel narediti ubogi Adolf, dokler je po pivnicah nagovarjal nekaj sotrpinov? Pa še tole: mož sploh ni bil nevaren za sistem, nevaren je bil natanko za navadne ljudi; zgodovina nam pove, koliko milijonov jih je umrlo, preden se je končala norost, s katero niso ogrožali kapitalizma, ampak so ga prav reševali.
Nevarnost za sistem lahko vznikne natanko v imenu demosa oziroma demokracije. Navadni ljudje, ki nimajo nobene moči odločanja o obče dobrem in o lastnih življenjih, se lahko nenadoma pojavijo na prizorišču, ustvarijo novo prizorišče in vzamejo zadeve vsakdanjega življenja v svoje roke. Torej ne moremo reči, da so voditelji, kakršna sta bila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht, nevarni za demokracijo. Ne, z njimi se demokracija šele rojeva.
 
Vsakdanje življenje ne premore veliko demokracije, saj ljudje bolj ali manj ubogljivo delajo za sistem, ki ga še zagovarjajo kar počez. Mnogi ga tudi hvalijo in branijo pred kritiki. Vselej pa obstaja možnost, da se pojavi človek, ki ni nor in natanko ve, kako sistem deluje, da ga množice ljubijo. Ljudem ponudi nove ideje in lahko se odpre možnost za razmišljanje o novem, drugačnem življenju onkraj vsakdanjega izkoriščanja in občasnih ponavljajočih se recesij oziroma kriz, ki jih je treba vedno znova reševati na račun navadnih ljudi, da bi sistem obstal.