Poniževanje javnega delovanja

Uživam v branju tele knjige: Elizabeth Markovits. The Politics of Sincerity: Frank Speech and the Threat to Democratic Judgment (2008). Avtoričino razmišljanje se razvija okoli osrednjega vprašanja, ki si ga tudi sicer zastavljajo ljudje: Kaj je lahko narobe, če človek v javnosti govori odkrito, pošteno, odprto, resnicoljubno? Vsakdo ve iz lastnih izkušenj, da je lahko narobe dobesedno vse. Kako je to mogoče, če pa otroke od malih učijo, naj povedo resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico, da ne pridejo v pekel? Kaj se mora zgoditi, da postane človeško bitje prepričano, da je bolje reči nič ali pa da je včasih najbolje govoriti le tisto, kar bi drugi radi slišali, da ne bi bilo štale? 

Zdi se torej, da je vsaj včasih bolje biti hinavec, govoriti eno, delati drugo, celo lažnivec, ne povedati resnice tako, da se obenem ne zlažeš, cinik ali neposredni manipulator, ki izziva ljudi z na kraju samem izmišljenimi provokacijami. Prav tako nas politiki in drugi javni govorici nenehno učijo, da je lahko zelo koristno uporabljati žargon in novorek tako, da dobesedno ne poveš ničesar, da obračaš besede in stavke, ki ne proizvedejo nobenega smisla, da je torej dobro govoriti v tri krasne in samo zato, da pač nekaj rečeš, ker veš, da ne prenese vsega le papir, ampak da tudi ljudje vse prenesejo.
Javno govorjenje, govorjenje v javnosti, je tako lahko čisti trash talk, je lahko dobesedno smetje, kup nesmiselnih klišejev, ki jih lahko obrnete tisočkrat, pa se ne bo iz njih izcimilo čisto nič pametnega, ljudje pa bodo še vedno prepričani, da je vse skupaj normalno in da tako pač je na tem svetu. 
 
Poniževanje javnega govorjenja in tega, kar je imenoval Kant javna raba uma, je več kot očitno. Hvalisanje politikov pred očmi javnosti se dopolnjuje s trženjem, propagando in z oglaševanjem, kot da je človek tržno blago, blagovna znamka, ki jo je treba nenehno primerno tržiti, saj je sicer tveganje, da se zanjo ne bi nihče niti zmenil.
 
Pa vendar celo iskreno in pošteno, odkritosrčno govorjenje v javnosti ni končni cilj, h kateremu velja težiti, zato je navdušujoče, ko avtorice knjige opozori, da nas lahko zaslepi patetika iskrenega govorjenja, ki jo zagovarjajo nekateri politiki. Dobro namreč vedo, da so ljudje praviloma zelo naklonjeni javno izpostavljenim osebam, če se opravičijo za svoja dejanja, potočijo kako solzo ali povedo, da imajo na primer raka.
 
Pomembnejše od tega je namreč nekaj drugega. Je tudi dragocenejše in koristnejše za obče dobro. To so objektivna dejstva, znanstvena spoznanja, zlasti pa etičnost političnega izjavljanja in delovanja.
 
Iskreno in pošteno govorjenje o svojih čustvih, celo o svoji intimi, predstavljanje sebe javnosti, kot da je človek sproščen otrok, ki lahko pripleše na oder ob zvokih priljubljene skladbe, medtem ko je na kocki usoda celotne države, ali poziva najstnice na cesti, naj si dajo duška, ko plešejo na maturantskem plesu, je seveda bolj znak infantilnosti kot zrelosti odrasle razumne osebe, ki ima pred seboj veliko odgovornosti za obče dobro, za kar so politiki tudi dobro plačani.
 
Namesto trženja sebe kot osebnosti, namesto spontanega iskrenega razmišljanja o vsakdanjih zadevah, občutenjih, izkušnjah in doživljanju je zato treba zagovarjati premišljeno, kritično ovrednoteno izjavljanje o dejstvih in retorične spretnosti onkraj sofistike, na kar so opozarjali že Sokrat, Platon in Aristotel.  
 
Strinjam se z avtorico, da v javnosti retorike ni preveč, ampak je je dosti premalo. Le dobro se je poučiti, na primer pri Starih, kaj retorika sploh je in v kakšnih povezavah je z obče dobrim.