Iztiskanje

Ne le univerze in akademije, temveč vse šole in vsi razsvetljeni ljudje imajo dolžnost. Dolžnost imajo vsi ljudje, ki lahko razumejo, kaj se dogaja v družbenem polju, kako se preoblikujejo gospostvena razmerja med ljudmi, kako se bohoti vse tisto, kar degradira življenje, zmanjšuje njegovo kakovost. Dolžnost je: upirati se degradiranju življenja. Tako upiranje ima vsaj tri jedrne ideje: egalitarnost, različnost, inkluzivnost ali vključevanje. Ideje so na prvi pogled preproste in razumljive, toda v vsakdanjem življenju bolj životarijo kot ne. Životarijo že zato, ker v kapitalizmu ni temeljnih pogojev za njihovo uresničevanje. Uresničujejo se lahko le s sočasnim upiranjem temu, kar znotraj kapitalizma degradira življenje ljudi. Zlasti delavcev, zato je vredno prebrati tole knjigo: Harry Braverman. Labor and Monopoly Capital: The Degradation of Work in the Twentieth Century. Podnaslov knjige je zelo zgovoren. Če se najprej zdi, da je kapitalizem zelo uspešen v proizvajanju in distribuiranju najrazličnejših dobrin in storitev, kar vsekakor je, podrobnejši pogled pokaže še nekaj drugega.

Pokaže to, na kar opozarja tudi Braverman. Drži se aksioma kapitalističnega življenja, ki je zlahka razumljiv: lastniki kapitala morajo nadzorovati delovne procese, da lahko iz delovnega dne iztisnejo čim več delovne sile. Da torej iz delavcev iztisnejo čim več, saj prav delavci so delovna sila. Ta mora biti tudi čim bolj zdrava, biti mora v dobri kondiciji, fizično in duhovno pri močeh. Iz delovne sile, ki ni taka, ni mogoče iztisniti prav veliko. Iztisniti pa je treba že zato, ker je mogoče iztisniti. Če ni mogoče iztisniti iz tega delavca, lastnik kapitala, delovne sile, najame drugega, ki je zdrav in pri močeh, kar pomeni, da je morda tudi voljan, da se iz njega iztisne čim več. Ko se tako ljudje hvalijo drug pred drugim, kako zdravi in pri močeh so, koliko energije imajo in kako zelo so nagnjeni k perfekcionizmu, si njihovi lastniki manejo roke, saj že štejejo cekine, ki padajo v njihove žepe, ne pa v žepe delovne sile. Ta je sicer pri močeh, a ne bo dolgo, kajti lastnik kapitala hoče iztisniti iz nje čim več. Če ima veliko energije, bo iztisnil več, to pa obenem že pomeni tudi več cekinov.
 
Lastniki kapitala pa ne iztiskajo le iz delovne sile oziroma delavcev, temveč tudi iz strojev, naprav in vsega, kar tvori tehnologije ali tehnološke procese. Delovna sila mora biti kompatibilno z njimi, zato je nujno tudi omejena. Tehnološki procesi narekujejo ritem dela, ta pa mora biti zelo hiter, da pade v žepe lastnika čim več cekinov. Lastnik nima v lasti le delovne sile, temveč ima v lasti tudi stroje in naprave in tehnološke procese, zato si upravičeno obeta veliko cekinov.
 
Med lastniki delovne sile in tehnoloških procesov ter delavci ali delovno silo je lahko le konflikt. Delavci namreč ne želijo, da se iz njih iztisne preveč, saj želijo uživati tudi življenje zunaj tovarn in delovnih prostorov. Konflikt zato pomeni tudi boj. Na primer za egalitarnost, inkluzivnost in različnost. A ne obstaja lastnik kapitala, ki ne bi hotel tega, kar imenuje Braverman intenziviranje dela, ki je posledica pospeševanja stopnje proizvodnje. Če torej vprašate lastnika kapitala, kaj je bistvo življenja, bo odgovoril enako kot nadjaz: delati, delati, delati. Tito je sicer rekel učiti se, učiti se, učiti se, toda saj ga dandanašnji nihče nič ne vpraša.
 
Kapitalisti imajo prav zato radi znanost in napredek. Radi imajo kopičenje in rast. Zlasti imajo radi tisto znanost, ki ljudem pripoveduje, kako dajati prednost zdravju. Tega je zato danes, kolikor hočete. Vsi hočejo biti zdravi in trdijo, da so zdravi, kapitalisti pa imajo v rokah vse več cekinov.
 
Harmonija: delavcem zdravje, njihovim lastnikom cekini. Tako je to.