Izoliranost, optimizem in vera

Ali si predstavljate, morda si predstavlja ameriški predsednik Trump, da bi cepivo zoper smrtonosni virus izdelala kaka privatna ustanova, potem pa bi ga skladno s tržnimi zakonitostmi prodajala na svetovnem trgu, da bi nakopičila čim več profitov zase? Je človeški um lahko tako zblojen, da reče, da je v kapitalizmu, ki domnevno ne pozna alternative, tako tudi najbolj prav in da bodo cepivo dobili samo tisti, ki ga bodo lahko plačali, ostali pač ne? Da vsa življenja ljudi niso enako vredna in da naj preživijo samo tisti ljudje, ki so dovolj zdravi, močni in fit, da bodo postavili kapitalizem nazaj na stare tračnice, ko bo vse mimo? Da smo ljudje sebična, egoistična bitja in da je najbolj prav, da vsakdo poskrbi zase, za vse druge pa naj se ne zmeni?

Čisto naravno se dogaja, da ljudje, ločeni med seboj in izolirani, iščejo nove oblike medsebojne povezanosti, nove oblike stikov in odnosov. Pripovedujejo si zgodbe, se medsebojno spodbujajo in tudi sicer delajo veliko tega, kar je značilno za socialna in družbena, simbolna bitja. Ponujajo se tudi nove ideje, nove zamisli o medsebojni povezanosti, odvisnosti in potrebi po preživetju. Še pomembnejše pa je, da smo nenadoma vsi v istem čolnu, kajti virus ne izbira. V nekem smislu smo torej vsi enaki, zato se ponuja tudi razmislek o enakosti in egalitarnosti, ne le o različnosti in drugačnosti.

Virus nam v teh dneh zelo jasno sporoča, da smo izjemno ranljivi, da so naša občestva krhka in da nikakor ni nujno, da se ne morejo sesuti; sesuje se lahko celotna civilizacija. Če smo še pred časom razmišljali o najbolj divjih scenarijih, vezanih na podnebne spremembe, na kolaps civilizacije do leta 2100, je danes kot na dlani, da se že zaradi enega samega virusa civilizacija lahko ustavi v izjemno kratkem času.
 
Civilizacija ima torej meje. Podobno je danes očitno, da ima meje tudi kapitalizem. Nenadoma je jasno, da ni nujno, da nima alternative, da ni nujno, da je najboljši način preživetja, da ni nujno, da bo tu večno. Če vprašate virus, se z zapisanim strinja.
 
To ne pomeni, da človeštvo ne bo preživelo; seveda ne. Pomeni nekaj drugega, nekaj, kar vliva upanje, optimizem in vero v zares boljše čase.
 
Znanstveniki z vsega sveta bodo vsekakor izdelali cepivo, ki pa ga ne bo dobil v pest Donald Trump, ampak bo na voljo vsemu človeštvu. Solidarnost bo zmagoslavna. In o distribuciji cepiva prav gotovo ne bodo odločali trgi, enako njegova proizvodnja ne bo namenjena kovanju dobičkov. Tržna racionalnost v tem primeru zagotovo ne bo najboljša izbira, kot poudarja Judith Butler v svojem prispevku Capitalism Has Its Limits.
 
Meje kapitalizma bodo vsaj za nekaj časa presežene, rodilo se bo veliko novega, ker bodo ljudje tako hoteli, hoteli pa bodo, ker so kreativna bitja. Ali bo dolgoročno to, kar bo novega, tudi preživelo, in ali se bomo kasneje res vrnili na stare tire, pa je seveda odprto.
 
Alternativa vsekakor je mogoča.