Izkušnja svobode za nove čase

Vsi slovenski politiki po vrsti govorijo te dni, da bodo aprilske volitve prelomne, da bodo prinesle nekaj novega. Ne gre jim verjeti, ker kot trgovci zgolj prodajajo svojo robo in jo pričakovano hvalijo na vsa usta. Hočejo biti všečni, zato bodo na primer skrbeli za upokojence, pravno državo in javne finance, kot da to ni osnovna dolžnost vsake sodobne demokratične države, pa vendar je v njihovem izjavljanju zrno resnice. Kar zatrjujejo, je namreč posledica množice družbenih dogodkov, ki dejansko terjajo novo, le da je zares novo zelo težko misliti. Novo je zato najpogosteje le različica istega, ki postane kmalu zatem dolgočasna in nezanimiva. Prispeva k istemu, zato smo skeptični. Kljub temu je koristno misliti naravo novega, kajti ljudje smo vendarle zmožni zanj. Naj začnem na začetku, pri neki posebni izkušnji.

Obstaja poseben, nenavaden občutek. Povzroča ga nekaj v svetu, kar nas vedno znova preseneti, nekaj, kar je sprva videti neverjetno, celo čudežno, v vsakem primeru pa je povezano s strastjo. Človek se zaradi tega začudi, vendar je srečen, ker nekaj močno pritegne njegovo pozornost. Pritegne jo natanko zaradi svoje posebnosti, nenavadnosti in drugačnosti. Morda ni pretiravanje, če rečem, da je najpomembnejša strast človeškega bitja ta, ki ga povezuje s čudežnim, z neverjetnim in nemisljivim. Je onkraj iskanja varnosti in gotovosti, je celo onkraj zadovoljstva – tak občutek spremlja občutek večnosti.
 
Resnično, obstaja posebna izkušnja življenja onkraj dobrega in slabega, izkušnja novega in večnega. O njej razmišljam predvsem zato, ker je prepletena z velikodušnostjo, kajti človek, ki izkusi novo, želi to deliti z drugimi ljudmi. Njegova velikodušnost vpliva nanje tako, da razumejo tudi njegovo samospoštovanje in skromnost.
 
Samospoštovanje se povečuje s skromnostjo, ki nastaja v odnosu končnega človeškega bitja z neskončnim. Boga ne moremo spoznati, pravi Descartes, ne moremo dojeti njegove esence, toda to še ne pomeni, da ne moremo vzpostaviti nobenega odnosa z njim. Lahko ga vzpostavimo natanko tako, da nastaja novo in da se rojeva občutek večnosti – nadvse zanimiva in vznemirljiva izkušnja.
 
Vrhunec skromnosti je Sokratova izjava, da bo dokazal, da ni najmodrejši človek, stoletja pozneje pa dobi oprijemališče še pri Pascalu, ki skuša razumeti, zakaj ljubezen končnega človeškega bitja do Boga kot neskončnega razkriva in potrjuje njegovo odvisnost od odprtosti do neskončnega. To pa ne pomeni, da je človek v jedru nesrečen. Prav nasprotno. Njegova sreča je v odprtosti do neskončnega, ki je onkraj dobrega in zlega. Torej je tudi v negotovosti.
 
Razmišljanje o razmerjih med končnim in neskončnim razkriva posameznikovo revščino, vendar je obenem tudi univerzalni vzvod za razmišljanje o taisti revščini, s katerim se človek dviguje nad njo. S tem dobiva posebno mesto v svetu, ki ga živali nimajo.
 
Na tem kraju spoznava, da celo njegova volja v resnici ni njegova, da se ne dviguje nad svojo nesrečo zaradi močne volje, temveč zaradi sile, ki je ne prepoznava in ne razume, ve pa, da ni njegova volja. Čuti jo kot silo, ki se ji ne more upreti.
 
To je večna sila, da ustvarja novo, da se ne boji novega, da sledi strasti, ki je strast do novega, presenetljivega, čudežnega, večnega. Spinoza je tako že pred stoletji dokazal, da Bog ukaže Adamu, naj se ne boji zla, naj ustvarja novo iz ljubezni do novega, naj torej potrjuje življenje v njegovi nepredvidljivosti. 
 
Novo se bo zares zgodilo, le da zanj ne bodo poskrbeli politiki. Poskrbeli bodo ljudje, ki se bodo dvignili nad mizerijo vsakdana in lastno revščino ter pokazali drug drugemu, kaj pomeni izkušnja svobode in kakšno vrednost ima to, kar ji sledi, za vsakdanje življenje.