Izkušnja nesmrtnosti

Trmasto verjamem v zmožnost človeških bitij za etičnost. To je zmožnost za preseganje danega, doseženega v imenu čiste etičnosti, ne v imenu tega ali onega boga, te ali one ideje, te ali one politične agende, tega ali onega moralnega pravila. Kar verjamem, se mi zdi zelo pomembno zlasti v luči tega, kar bom opisal v nadaljevanju. Ljudje smo namreč končna bitja v morda neskončnem vesolju, ki je, podobno, samo eno vesolje med mnogimi, kot pravijo astrofiziki. Naša življenja se kajpak končajo s smrtjo. Zveni depresivno in celo tragično, vendar ni nujno, da je tako. Lahko je tudi čisto drugače. Lahko je zelo, zelo drugače, če se nekoliko potrudimo in si kot duhovna bitja privoščimo posebno izkušnjo. Spregovoriti želim o neki izkušnji, ki sem jo imel že nekajkrat. To je zares nenavadna izkušnja, naj jo imenujem izkušnja nesmrtnosti.

Izkušnja nesmrtnosti se začne kot odsotnost, oddaljenost od tega sveta, katerega prebivalec sicer sem, sočasno pa se že rojeva občutenje nečesa, za kar se zdi, da ni iz tega sveta, da ga nekako presega, da nima z njim nobene neposredne zveze. Izkušnja je povsem osvobajajoča, zato sledi občutek, da mi ni treba ustrezati nobeni politično korektni drži, da mi ni treba polagati računov nobeni avtoriteti, da nad mano sploh ni nobene avtoritete razen neskončnosti.
 
Nekoliko manj razumljivo rečeno: izkušnja nesmrtnosti ni le izkušnja univerzalnega, je tudi izkušnja absolutnega. Kot da obstaja nekaj, zaradi česar se mi ni treba ukvarjati z vsakdanjimi trivialnostmi in biti zaskrbljen zaradi njih, poslušati neumnih nasvetov drugih ljudi, sprejemati kompromisov, ki nikomur ne koristijo. Kot bi dejansko postal drugi od samega sebe, kot bi empirično živel teoretsko idejo drugosti in drugačnosti.
 
Opisujem duhovno izkušnjo par excellence. Izkušnjo drugosti, ki je obenem izkušnja svobode v njeni radikalni omejenosti, kolikor je končno smrtno bitje sploh lahko svobodno. Duhovna izkušnja drugosti je tudi izkušnja posebne lepote same realnosti, celotnega vesolja in ljubezni do drugih živih bitij.
 
Zaradi izkušnje, o kateri govorim, sem vsaj za nekaj časa prebivalec neke druge dimenzije realnosti, ki je ne znam imenovati, kaj šele opisati. Duhovna izkušnja drugosti je tako močna, da izgine ves strah, vsaka tesnoba, to je izkušnja popolne spokojnosti in miru. Je izkušnja, kot bi prišel do konca, od koder ni nobene poti naprej. Je zgolj vztrajanje, ponavljanje čiste izkušnje, o kateri teče beseda.     
 
Izkušnja konca ni izkušnja samega sebe, temveč je izkušnja drugosti od sebe. Ni izkušnja, kot da sem končno spoznal samega sebe, prišel do notranjega, resničnega, pristnega jaza, ki sem ga iskal vse življenje. Nasprotno je res. Govorim o izkušnji popolne odprtosti, ki ne pozna strahu ali zaskrbljenosti, saj se ne more zgoditi nič hudega; smrt v tem primeru sploh ne obstaja. To je hkrati izkušnja ponižnosti in skromnosti, majhnosti v neskončnem. Ni izkušnja jaza, ampak je izkušnja drugosti od njega.
 
V teh čudnih časih je moja izkušnja nesmrtnosti tudi izkušnja, zaradi katere je še bolj očitno, kako močno so ljudje ujeti v neproduktivne prakse vsakdanjega življenja, zaradi katerih se odrekajo zmožnostim za bistveno drugačno življenje, zlasti pa se odpovedujejo duhovnosti, ki daleč presega empirično življenje končnih bitij.