Izkušnja drugega človeka in pomen duha za preživetje

V obdobju izolacije nekateri ljudje že poročajo o poslabšanju družinskih odnosov. Če gre verjeti raziskavam, naj bi bilo takih približno deset odstotkov. Poslabšanje medsebojnih odnosov seveda ni moglo kar čez noč pasti z neba, odnosi med ljudmi so bili na trhlih temeljih že pred tem. Na kaj mislim?

Mislim na klasična psihološka spoznanja, da se v stiskah nekateri ljudje odzivajo z apatijo, dolgočasenjem, s pomanjkanjem iniciativ, pomanjkanjem interesa, s tesnobo in z zaskrbljenostjo. Tako se odzivajo zato, ker težko odkrivajo pomen in smisel situacije, v kateri so se znašli, ker imajo težave pri ustvarjanju pogojev za pomen in smisel tega, kar delajo. V takih situacijah so na preizkušnji človekove zmožnosti za ustvarjalnost, zlasti pa zmožnost za izkušnje lepega, dobrega in resničnega.
 
Preizkušnja je lahko velika in zahtevna, kajti ljudje smo zmožni postati in ostati ujetniki lastnih misli. Tudi misli, ki so destruktivne, neprijetne, zgrešene, če lahko tako rečem, napačne.
 
Dobro in koristno je, da se lotimo razmišljanj o tem, kar se nam dogaja, ko razsaja virus. Nekateri ljudje zbolijo in umrejo, nekateri trpijo, določeni medsebojni odnosi se poslabšajo. Ni tako kot v koncentracijskem taborišču, a se iz izkušenj ljudi, ki so preživeli taka taborišča, lahko veliko naučimo. Na primer od psihologa, ki je preživel taborišče in napisal knjigo o tem.
 
Morda je ultimativna izkušnja, o kateri spregovori, tista, ko si taboriščniki skupaj ogledajo sončni zahod. Ne morejo vedeti, kdo od njih bo naslednji dan še živ, pa vendar gledajo nekaj lepega, tako kot sicer ljudje zrejo v sočni zahod, ko so na primer na počitnicah.
 
Frankl ima nesporno prav, ko poudarja, da se človek vedno lahko odloči za izkušnjo, ki resnično napolni njegove rezervoarje in samo eksistenco s smislom. Odloči se za izkušnjo drugega človeka v njegovi posebnosti, edinstvenosti, neponovljivosti.
 
To ni izkušnja, ki jo ima drugi človek. Ne, to je moja izkušnja drugega človeka, je moje doživljanje drugega, ki ni predmet, ni objekt, ni stvar, izkušnja človeka, ki ni primerljiv z denarjem in s premoženjem; to je izkušnja, ki je ne more odtehtati noben denar, noben predmet, nobeno premoženje.
 
Izkušnja mi pravi, da je drugi človek absolutno neponovljiv. V tem je njegovo dostojanstvo, v tem je njegova nedotakljivost in moja dolžnost je, da skrbim zanjo. Skrbim tako, da ga ne primerjam z nobenim drugim živim bitjem v vesolju, tako, da izhajam iz posebnega spoznanja, da takega človeka, kot je pred menoj, še nikoli ni bilo in ga nikoli več ne bo.
 
In kdo lahko zazna ter dojame vse to? Samo oseba, ki ljubi, oseba, ki ima rada drugega človeka. Ljubezen je resnično absolutna, je ultimativna izkušnja odpiranja človeškega bitja drugemu bitju. Hitler za tako izkušnjo ni zmožen.
 
Izjemno pomembno je tudi tole. Drugi človek natančno čuti in ve, ali spoštujemo njegovo dostojanstvo ali ne. Jasno mu je, ali živimo, o čemer govorimo, ali pa samo govorimo, ne da bi bili zmožni živeti lastne besede.
 
Samo človek, ki zmore ljubezen do drugega človeka, lahko prepozna njegovo potencialnost, lahko dojame, kaj vse drugi človek lahko je, kaj lahko postane. Obenem ve, da je eksistenca posameznika shranjena v njegovih dejanjih.  
 
Ko človek ljubi drugega človeka, ga potrjujejo, obenem pa uresničuje tudi samega sebe. Samega sebe zato ne uresničuje tako, da vzame v roke priročnik s pravili, kako uresničiti samega sebe, kako izpolniti svoje sanje, kako se aktualizirati.
 
To je neumnost, pravi Frankl. Človek vselej lahko uresničuje samega sebe le prek drugega človeka, ki ga ima rad. Samouresničevanje je stranski produkt dobrih medsebojnih odnosov in ljubezni.
 
Vse to pa je čisto nekaj drugega kot neoliberalno kapitalistično poudarjanje pomena človeškega kapitala, saj predstavlja uvod v ohranjanje dostojanstva tega, kar imenuje Frank človeški duh.
 
Če kdaj, potrebujemo v tem obdobju več človeškega duha. Zaradi njega smo edinstvena bitja, ne zaradi dobičkov, premoženja, denarja in kapitala.