Izkoriščanje domišljije v slabe namene

Da so ljudje v letu 2019 končno začeli poslušati znanstvenike, ki jim pripovedujejo, kako resna je globalna podnebna kriza? Niti slučajno. Peščica da, večina pač ne. Tako imenovani emissions gap ali prepad med cilji, ki bi jih morali nemudoma doseči, in realnostjo, je vsak dan širši in ga je iz dneva v dan teže premostiti. Sploh pa: eno je poslušati znanstvenike, čisto nekaj drugega pa je nekaj narediti. Res pa je tudi, da je tamle zunaj veliko vraževerja, da številni ljudje še vedno raje gledajo v zoc in med zvezde, berejo horoskope in sledijo jasnovidcem, kot pa poslušajo znanstvenike. Hiša res gori, kot vzklika najstnica, toda številni pripadniki Extinction Rebellion so aretirani, ker so se skušali razumno upirati blaznosti. In medtem ko je znanstvenikom uspelo posneti črno luknjo, oddaljeno več kot petdeset milijonov svetlobnih let, kar je nepredstavljivo daleč, so delavci na Zemlji še vedno vsak dan nezadovoljni z razmerami, v katerih morajo delati, a jih ne poslušajo. Pripadniki elite ali privilegiranih družbenih razredov jih ne poslušajo po definiciji, drugi ljudje pa so tudi preveč zaposleni z razmišljanjem, kako preživeti iz dneva v dan. Tudi Evropska unija, piše Thomas Piketty, deluje tako, da je njeno delovanje v prid privilegiranih ljudi in elit. Neenakosti med ljudmi se zato povečujejo in zdi se, da se bodo povečevale tudi v prihodnosti. Še enkrat bi zato rad spregovoril o filmu The Irishman.

To je dolga saga o dogodkih, ki so pomembno zaznamovali drugo polovico dvajsetega stoletja. Filmska pripoved zvesto sledi logiki razumevanja sveta, ki je pravzaprav izjemno preprosta.
 
Obstajajo trenutki, ko človek odpre oči in končno spregleda, dojame resnico realnosti, v kateri živi, obstajajo trenutki, ko razpadajo vezi, za katere se sicer zdi, da so večne, obstajajo trenutki, ko se izkaže, da se družbeni red izredno krhka zadeva, ki se lahko vsak trenutek razsuje. Film vse to zabeleži in se oblikuje kot pripoved o tem, kar je usodno.
 
Tudi The Irishman, zato je njegov konec tak, da nam vnovič pojasni, kar so vedeli že Stari. Vedeli so namreč, da razumevanje tragičnega ni zgolj filozofsko ali morda umetniško izkoriščanje človeške domišljije, temveč je nekaj, kar je bistveno zaznamovano z didaktiko in s političnim.
 
Z didaktiko tako, da vsakdo zlahka razume, kako napačne so nekatere poteze, ki jih vlečejo ljudje celo tedaj, ko so iskreno prepričani, da delajo dobro, s političnim pa tako, da zopet vsakdo lahko razume, da smo ljudje ves čas že politična bitja in da je vsaka poteza slehernega človeka že politična, kot bi rekel Aristotel.
 
Filme seveda gledamo predvsem za zabavo, zato je navadnemu gledalcu daleč ideja, da ima dober film dve temeljni koordinati: etičnost in kritična refleksija.
 
Kako razumeti zapisano? Sorazmerno preprosto.
 
Če si ogledate vsaj najnovejše filme, kot so Joker, The Irishman, 1917, Knives Out, odkrijete, da bomo že v kratkem še bolj razpeti med tem, kar nam je nujno storiti, in logiko kapitalističnega udobja, ki veleva več istega, medtem ko se podnebne spremembe kaotično spreminjajo in nas potiskajo na rob prepada, pa če nam je to všeč ali pač ne.