Iz nenormalnih časov v še bolj nenormalne

Onkraj ideoloških dogem, praznega govora, političnih puhlic, žargona in novoreka, neuporabnih mnenj ter nerazumnih prepričanj, egocentričnih in slabo prikritih pohlepnih interesov teh, ki imajo dostop do kapitala, leži vsakdanje življenje; ali pa tostran, je čisto vseeno. To je življenje, v katerem ljudje zelo dobro vedo ali vsaj intuitivno čutijo, da tudi zgodovina nenehno potrjuje spoznanje, kako zelo si želijo sesuti razmerja med ideologijami, kolikor se jih zavedajo, in zdravim razumom. Ali natančneje. Iz analitične prakse vemo, kako zelo pomembno je, da ljudje nimajo nadjazovskih občutkov krivde, manjvrednosti, neustreznosti, da niso ves čas pod pritiskom, kaj morajo narediti, obenem pa vedo, da nikoli niso dovolj dobri, ker je nadjaz, kot ga je imenoval stari dobri Freud, neracionalen in kot tak sadističen, kot je dodal prav tako dobri stari Lacan. Onkraj norega nadjaza je kajpak razum. In čisto nekaj drugega je, če človek posluša razum ter se požvižga na nadjaz in vse, kar v njegovem imenu ljudje, ki imajo dostop do moči, oblasti in položajev, terjajo od navadnih ljudi. Resnično, družbena nevrotičnost je še veliko večja od nevrotičnosti posameznikov in njihove ujetosti v začarani krog nadjazovskih imperativov, med katere sodi tudi ta, ki se mu pravkar priklanjamo, ker nam pravijo, da moramo čim prej nazaj v normalno življenje. Ki je naddoločeno z neracionalnimi pričakovanji, dodajam, kar pomeni vsaj to, da je nekoliko noro.

Zlasti delavci še bolje kot drugi ljudje vedo, kaj pomeni univerzalna lakota po priznanju, nagradi, pohvali in sprejemanju, kaj pomenijo kakovostni medsebojni odnosi onkraj nerazumnih in neučinkovitih hierarhij. Zlasti pa vedo, da so dogme, v katere verjamejo oni zgoraj, tako prekleto močne in zacementirane, da ob prazniku dela, ki je natanko danes, človek ne more reči nič drugega kot to, da se lahko zanesejo samo nase, če je sploh še mogoče kaj narediti, da bi sanje o resnično boljšem svetu kdaj postale resničnost.
 
V naslednjem obdobju bo namreč veliko milijonov delavcev po vsem svetu prenehalo biti to, kar trenutno še so. Ne bodo več delavci, temveč bodo breme, za katere lastiki kapitala ne bodo pokazali niti usmiljenja, da o sočutju sploh ne govorim, države pa bodo z različnimi shemami poskrbele za kak drobiž, da oni in njihovi bližnji ravno ne bodo prehitro umrli od lakote. Številni kajpak bodo umrli, mnogi bodo naredili samomor, depresije bo veliko.
 
Po ocenah strokovnjakov bo do konca tega leta nezaposlenih delavcev okoli pol milijarde. Tako krhko je življenje. Pojavi se en sam virus in desetletja gradnje skupnega življenja se zrušijo kot hišica iz kart, življenje se vrne desetletja nazaj.

To ni niti približno vračanje v normalne čase, saj pomeni napredovanje v čase, v katerih bo živelo nekaj milijard ljudi, najmanj dve, v revščini in na njenem robu. Na robu preživetja torej. Ne vem, za koga je to lahko normalno.
 
Trpljenja bo veliko, bolečine in razočaranj bo veliko, ranljive družbene skupine, kot jih imenujejo, ne bodo samo ranljive, ampak bodo tudi zelo, zelo ranjene. Številni se nikoli več ne bodo dvignili, družbene razlike med elitami in njimi bodo astronomske. Nazaj v normalne čase?
 
Globalne neenakosti bodo dobile novo podobo, ki jo bodo izrisovale številke. Leta 1990 je živelo kar 36 % vseh ljudi tega sveta z manj kod dvema dolarjema na dan, v tem trenutku živi okoli 700 milijonov ljudi v ekstremni revščini, njihovo število pa zaradi virusa narašča iz ure v uro. Več kot devetdeset držav sveta je že zaprosilo Mednarodni denarni sklad za pomoč, jutri jih bo še več. Dolgove bodo davkoplačevalci vračali še desetletja, če bodo sploh preživeli podnebne katastrofe.