Iz moje mladosti

Kot najstnik sem bral Sokratov zagovor, Nietzschejevo razmišljanje Tako je govoril Zaratustra in Jeana Beaufreta razpravo o Heideggerju. In dojel, da je filozofsko razmišljanje v osnovi izjemno preprosto; natančno in preprosto.

Filozofija je že od nekdaj, vsaj od Sokrata, ki se je ostro spopadal s sofisti, prodajalci megle in z vraževernimi ljudmi, najvišje spraševanje o resnici. To je zelo preprosta in ustrezna definicija filozofije, ki zajema spraševanje in resnico. Reči, da je filozofija kr neki, je zato isto kot trditi, da je najboljše spraševanje o naravi sveta in iskanje resnice kr neki. Na žalost pa živimo v svetu, v katerem nekateri ljudje zares, iskreno in prepričano verjamejo, da ne potrebujemo niti takega spraševanja niti resnice. Njim zadoščajo mnenja, potopljena v svet zabave, spektaklov in sončenja na plaži. A filozofija je še mnogo več kot to, kar sem zapisal uvodoma.
 
Filozofija je delo vseh tistih ljudi, ki pomagajo drugim ljudem kot simbolnim bitjem misliti. Natančneje: pomagajo jim misliti drugače, kot so navajeni. In sprememba je na bolje, ne na slabše. Nikakor pa ni nujno, da ljudje hočejo misliti boljše in drugače. Morda želijo zgolj vztrajati pri svojem, tudi če je slabo. Nihče jih ne more prisiliti v nič in filozof je zadnji, ki bi jih sploh hotel v kaj siliti.
 
Sprašuje se in razvija drugačne ideje, kultivira intuicijo, zlasti pa odprtost do samega odpiranja. Ta ni nič drugega kot odprtost do tega, kar še ni premišljeno, kar še ni zamišljeno, kar simbolno niti ne obstaja. Zaradi take odprtosti so možni novi odgovori na nova vprašanja, zlasti pa velja podčrtati tole.
 
Filozof je človek etičnosti. V temelju ji je zavezan, zato z napredovanjem spraševanja in razmišljanja napreduje tudi njegova etična drža do sveta in vsega živega. Filozofija zato ni nekakšno spoznavanje samega sebe, ampak je, prav nasprotno, spoznavanje tega, kar človek ravno ni, oziroma ne ve, da bi lahko postal.
 
Še pred tem pa moram poudariti tole: filozofija ni abstraktno in od realnosti odtujeno, odmaknjeno besedičenje, ampak je materialistična, kar pomeni, da je down-to-earth. Taka je natanko zato, ker mora biti, če hoče ustrezati lastni definiciji, ki je spraševanje o resnici sveta.  
 
Ljudje smo materialna bitja, narejeni iz atomov. Narejeni smo iz snovi, iz materije; nekateri trdijo, da smo narejeni iz informacij, a o tem drugič. Če smo torej iz snovi, iz materije, je materialistična narava filozofskega spraševanja o resnici absolutno nujna. 
 
Spraševanje o resnici materialnega sveta pa je nekaj čarobnega in neverjetno vznemirljivega, kajti …
 
Sama realnost je narejena na poseben način. Narejena je tako, da participira, kot bi rekel Badiou, pa tudi Sokrat, da torej sodeluje pri oblikovanju večnih resnic. Teh ne oblikuje človek, ne oblikujejo jih filozofi, ne oblikuje jih nihče. Nastajajo in svet, kozmos sodeluje pri tem. Najprej je bilo namreč vesolje, šele potem človek.
 
Človek je delček vesolja, narejen iz enakih elementov, saj so vsi dobesedno prišli iz umrlih zvezd; brez njih njega nikoli ne bi bilo. Vesolje je misljivo, kar pomeni, da ga lahko mislimo. Kot delčki vesolja torej lahko mislimo vesolje in mislimo, kako kot delčki vesolja mislimo vesolje in njegove večne resnice.
 
Ko človek misli in razmišlja o vesolju, o realnosti, vsaka misel že predpostavlja predhodno misel. In vsaka misel ima nadaljevanje, na vsako misel se lahko navežemo z novo mislijo. Tako ne obstaja niti prva niti zadnja misel. Človek filozof nima nobene druge možnosti, kot da se pogovarja in misli.
 
Ljudje se še vedno večinoma ne pogovarjajo med seboj in premalo mislijo. Veliko verjamejo, toda mislijo zagotovo ne. Filozofija je zato še pomembnejša, saj je njeno nadaljevanje, to, da filozof misli in se pogovarja, kreativnost ali ustvarjalnost, pospremljena z radikalnim političnim delovanjem ter iskanjem novih umetniških oblik in načinov življenja.