Invalidnost okolja in spoštovanje različnosti

Nizozemsko mesto Breda je preprosto treba obiskati in se vsaj začasno izgubiti v njem; Ljubljana temu mestu ne seže niti do kolen. Zlasti zaradi dostopnosti ljudem, ki uporabljajo invalidske vozičke ali so kako drugače hendikepirani. Redko naletite na tako gostoljubnost kot v mestu Breda, ki dobesedno živi geslo, s katerim lahko, morda dokončno, obrnemo še vedno prevladujoče, vendar neproduktivno in neučinkovito medicinsko in psihološko razmišljanje o tem, kdo je invaliden in kdo ni, kdo ima disability in kdo ne, kaj je inkluzija in kako vključiti te, ki so izključeni, kako normalizirati ljudi, jih zdraviti in obravnavati na najrazličnejše načine, ki se komu zdijo potrebni in uporabni in koristni in smiselni, zlasti pa dobičkonosni. Kako to narediti? Izjemno preprosto: ustvarite okolje, iz katerega nihče ni izključen, potem tudi težav z naknadnim vključevanjem ne boste imeli.

Mesto Breda in njegovi meščani logiko skupnega življenja povsem spremenijo in pravijo: ljudje niso invalidni, invalidna so mesta. In dodajam: invalidni so tudi načini, kako politika in gospodarstvo služita kapitalu, ne pa ljudem. Vse ideje o pravičnosti, resnicoljubnosti, dobroti, solidarnosti in podobnem v hipu izgubijo velik del pomena, ko samo malo pomislimo, v kakšnem svetu smo prisiljeni živeti in kaj se nam dogaja vsak dan, medtem ko armada strokovnjakov normalizira in vključuje te, za katere velja, da so invalidni ali imajo kaj takega, kar se začne na dis-.
 
Živimo v svetu: v katerem milijoni preganjanih in obubožanih ljudi želijo priti v bogato Evropo, ta pa postavlja prednje zidove, rezilne žice in druge tehnične ovire; v katerem vlečni psi na Grenlandiji vse pogosteje vlečejo sani po vodi, namesto po globoko zamrznjenem snegu in ledu; kjer imajo v rokah pripadniki elite iz dneva v dan več premoženja, najrevnejša polovica prebivalcev Zemlje pa še vedno nima dobesedno ničesar; kjer živalske in rastlinske vrste pospešeno izumirajo vsak dan, politiki pa še vedno počasi razmišljajo, kaj bi morda storili, da bi do leta 2100 zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za nekaj odstotkov; kjer lastniki naftnih črpališč, premogovnikov in virov zemeljskega plina niti za hip ne pomislijo, da bi jih morali zapreti in takoj preiti na razvijanje drugačnih virov energije; kjer je skoraj nemogoče zgraditi en sam dom za starejše ljudi, obenem pa je mogoče z veliko lopato metati stran denar za oboroževanje in pobijanje ljudi.
 
Zakaj je zapisano tako zelo pomembno?
 
Samo pomislite, kaj se dogaja, ko si ljudje pomagajo med seboj. Človek, ki pomaga enemu drugemu človeku, ko je na primer v stiski, ne pomaga samo njemu, kajti drugi človek ima okoli sebe nove ljudi, na katere prenese vsaj nekaj tistega, kar je koristilo njemu, ko je bil v stiki. Torej en sam človek z eno samo gesto vsaj malo pomaga večjemu številu ljudi, kajti v naravi ljudi je, da prenašajo drug drugemu, kar se jim dogaja, kar izkušajo na svoji koži.
 
To ne pomeni, da en človek lahko spremeni svet. Daleč od tega. Pomeni pa, da je zelo pomembno spoznati, kako veliko se dogaja med ljudmi, ko se vsakemu izmed njih pripeti kaj dobrega.
 
Enako kajpak velja za zlo. Človek, ki je na primer duševno ali duhovno, čustveno, kognitivno poškodovan, svojo poškodovanost leta in leta prenaša na druge ljudi, kajti do njih se ne more vesti, kot da ni poškodovan. Torej bolj ali manj poškoduje tudi druge ljudi, ti pa poškodujejo še druge in tako naprej.
 
Zapisano pride do polne veljave, če pomislite še na propagando in neskončno zasipavanje ljudi z gesli, oglasi, pogosto povsem nesmiselnimi sporočili in simboli in znaki in signali in vsem drugim, kar je iz reda neuporabnega, nekoristnega, iz sveta smetja in tistega kr neki, če samo malo pomislite, kako nas priganjajo, kot da smo na dirki, ki se nikoli ne konča in deluje kot nočna mora, iz katere se ne moremo prebuditi, nas ves čas nagovarjajo, naj tekmujemo drug z drugim in s seboj in naj sanjamo in naj za božjo voljo naredimo nekaj, da bomo končno uspeli.