Invalidnost ljudi in njihova učinkovitost

Pandemija koronavirusa je postregla tudi z ne tako redkimi razmišljanji, da bi pustili zelo stare ljudi, ki so ranljivi, kot pravijo, umreti, da torej ne bi več skrbeli zanje, če bi zboleli zaradi koronavirusa; na tako razmišljanje smo pred časom naleteli tudi v Sloveniji. Zdi se, da je zelo na mestu, saj živimo v neoliberalnem kapitalističnem svetu, v katerem je treba nenehno zmanjševati stroške, kajti konkurenca na prostih svobodnih trgih je neusmiljena. Če bi pustili ljudi v miru umreti, bi lahko učinkoviteje zdravili druge ljudi, ki niso tako stari – logika je zelo preprosta. Podobno je razmišljanje, da bi pustili umreti sploh vse, ki so hendikepirani, kajti hendikep je defekt in anomalija, motnja in invalidnost, nesreča in pomanjkljivost, ki je v resnici nihče ne želi, zagotovo pa je tudi velik strošek.

Živimo torej v časih, ko je bolj kot sicer jasno tole. Družbene neenakosti so astronomske, pandemija kosi na veliko, trenutno je mrtvih že več kot pol milijona, okuženih pa več kot dvanajst milijonov ljudi. Je mogoče trditi, da ima človeštvo dolžnost zmanjševati neenakosti, zajeziti pandemijo, podnebne spremembe, ki ogrožajo njegov obstoj, skrbeti za bolne, okužene in sploh drug za drugega? Blagostanje enih ljudi in njihovo zdravje pač ne moreta biti na račun drugih. Ali pa sta lahko.
 
Lahko sta, toda ali tudi smeta biti?

V današnji številki časnika The New York Times (9. julij 2020) John Altmann in Bryan W. Van Norden priobčila izvrstno razmišljanje o tem vprašanju. Naslov prispevka je: Was This Ancient Taoist the First Philosopher of Disability? Na katerega filozofa mislita pri tem? Na Čuang Cuja, taoističnega filozofa iz četrtega stoletja pred našim štetjem.
 
Njuna osnovna ideja je preprosta: ljudje lahko spreminjamo materialne pogoje lastnih življenj in definicije hendikepa (disability) – zgodovina je polna dokazov za eno in drugo. Nič ni za večno vpisano v tkanino vesolja. Povzemam njuno razmišljanje, s katerim se v celoti strinjam.
 
Taoistični filozof Čuang Cu je nekoč opisal moža, ki bi ga danes strokovnjaki za razvrščanje ljudi uvrstili v kategorijo nesrečnega invalida. Filozof pa je razmišljal drugače. Moža zaradi hendikepa ne bi vpoklicali v vojsko in ne bi ga silili delati, ker pač ni zmožen ne za eno ne za drugo. Tako lahko mirno živi v svoji vasi in se preživlja natanko zato, ker je drugačen od drugih, sklene filozof. Njegova različnost torej ni disability, ni nesreča in ni zla usoda; prav nasprotno.
 
Nasprotna ideja, da je torej disability nesrečna in zla usoda posameznika, vztraja med ljudmi že tisočletja. To je ideja, da je inherentno slabo, če si disabled. Da so človekova vrednost, lepota in krepost vezani na normalnost, da življenje nima vrednosti, če je telo v slabem stanju, da telesno deformiranih otrok niti ne bi smeli vzgajati. V taki perspektivi je jasno, da biti drugačen pomeni biti defekten.
 
Čuang Cu razmišlja drugače, kot rečeno. Z vidika vesolja ne obstaja razlika med ljudmi, ki so disabled, in ljudmi, ki niso, pravi. Ničesar takega ni, česar nebo ne bi pokrivalo, in ničesar takega ni, česar Zemlja ne bi rodila. Disabled je zato vsakdo, ki ne vidi onkraj vsakdanjih konvencij in načinov razvrščanja ljudi v kategorije, kot so normalnost, motnje, defekti, okvare, invalidnost, anomalije. Disability je namreč družbeno kontingentna, določajo pa jo družbene omejenosti, ne resnična vrednost posameznega človeka.
 
Da je disability nekaj slabega in groznega, je mogoče reči le, če projiciramo naše začasne zemeljske kategorije in vrednote v tkanino vesolja. To lahko naredimo na več načinov. Eden je tale.
 
Kdor je disabled, je neučinkovit, neproduktiven, manj funkcionalen, defekten in oviran. Disabilities je zato dobro odstraniti, saj so breme za te, ki delajo in so funkcionalni. Prej ali slej bomo to tudi naredili. Človeško telo bomo v prihodnosti lahko genetsko dizajnirali po željah naročnikov. Nihče ne bo hotel imeti defektnega otroka. Najbolj učinkovito je namreč imeti vsaj normalnega otroka, še bolje pa je, če je nadpovprečen in nadnormalen. V prihodnosti bo mogoče takega otroka dobesedno naročiti.
 
V imenu učinkovitosti smo torej upravičeni žrtvovati nekaj posameznikov. Kdor je utrujen, izčrpan, pohabljen, defekten, bolan – je zgolj breme za družbo, je strošek, stroške pa je treba zniževati.
 
A vsaj od Sokrata in Čuang Cuja sem, oba sta živela približno v istem času, živi med ljudmi tudi drugačna ideja. Da je ultimativna, končna, zadnja vrednota, za katero je zmožen človek, v nematerialni duši, ne v začasnem, končnem, smrtnem telesu. In katero vrednoto lahko postavimo v sam vrh vrednot?
 
Tisto, o kateri razmišljajo avtorji v izjemnem zborniku, ki ga z velikim užitkom berem prav te vroče dopustniške dni. Njegov naslov je Foucault and the Government of Disability (University of Michigan Press, 2015); uredila ga je kanadska filozofinja Shelley Lynn Tremain.
 
Vrednota se imenuje spoštovanje dostojanstva drugega človeka. A kot rečeno: človek lahko spoštuje dostojanstvo drugega človeka, ni pa vpisano v tkanino vesolja, da ga tudi zares bo.