Intelektualni dvoboj stoletja

Imenujejo ga intelektualni dvoboj stoletja – Žižek proti Petersonu/Peterson proti Žižku –, čeprav se je stoletje komaj dobro začelo, kar pomeni, da bo priložnosti za dvoboj stoletja še veliko. Primerjajo ga tudi z razpravo, ki sta jo imela pred desetletji, v prejšnjem stoletju torej, Chomsky in Foucault; redki ga poznajo in znajo natančno povedati, kaj je predstavljal takrat in kaj predstavlja danes. Prav tako ni čisto jasno, zakaj naj bi bila vodena razprava med Žižkom in Petersonom dvoboj ali spopad, kaj naj bi tak dvoboj prinesel in komu, če odštejemo izjemni denarni izkupiček, saj so bile najdražje vstopnice dražje od vstopnic za finalne tekme ameriških profesionalnih košarkarjev. Morda pa niti ne bi smeli pričakovati česa drugega kot spektakel, saj je smiselno, če že primerjamo profesionalne športnike z enako profesionalnimi intelektualci ali obratno, da izpeljemo primerjavo do logičnega konca. Na koncu tako ostanejo, kot rečeno, bajni zaslužki nekaterih, ljudje, ki so že tako ali tako razdeljeni v tabore in navijajo za svojega ljubljenca ali svoje ljubljence, navijali pa bodo še naprej, ter nekaj občutkov, čustev in zabave za ene in žalosti za druge, to pa je že tako rekoč vse, kar je treba ali mogoče reči.

Kljub temu lahko dodam: dvoboj stoletja je prinesel več istega, ponavljanje povedanega in krepitev vtisa, da je smiselno spustiti vse iz rok, se prepustiti toku predstav in skušati uživati v tem, kar prinaša, saj je življenje kratko in na redko posejano z dobrim, lepim in resničnim. Verjetno ni zgolj naključje, da je potekal v času velikonočnega praznovanja v spomin na človeka, ki sicer ni povedal prav veliko, je pa živel, kar je govoril, plačal visoko ceno za svoje drzno delovanje, ki je bilo še več kot zgolj marginalno uživanje v drugačnosti, obenem pa sprožil družbeno gibanje prvotnih kristjanov, za katere ne bi mogli enoznačno reči, da niso vsaj intuitivno dojeli, da so nekatera spoznanja, do katerih se lahko dokoplje človeško bitje, preprosto revolucionarna in terjajo – revolucijo. Teh ljudi seveda že davno ni več, saj so pod rušo, njihovo delovanje, zlasti v odnosih do tujcev, marginalnih in izobčenih ljudi, pa ostaja izziv, ki kljubuje času in vztraja skozi tisočletja, saj je potreba po družbeni pravičnosti še vedno velika in aktualna. K dvoboju stoletja. 
 
Nekajurno gostobesedno ponavljanje: da je Komunistični manifest vir težav; da je v njem toliko napak kot v redko katerem drugem besedilu; da sta Marx in Engels povedala veliko takega, kar danes ne drži več; da smo ljudje modrejši, kot smo bili pred stoletjem; da ni čisto res, da se kapital kopiči v rokah peščice; da so družbe hierarhično organizirane in da so take od nekdaj; da ljudje postajajo avtoritete na zelo različne načine in ne na enega samega; da postmodernizem pomeni upor zoper velike zgodbe; da je treba znova in znova napadati državo, Sovjetsko zvezo, ki sicer že dolgo ne obstaja več, ker je bila čisto zblojena in povsem nora; da je sam Žižek marginalni avtor, ker da ga akademiki ne marajo preveč; da je Kitajska izvrstni primer povezovanja kapitala in državne moči; da sreča ljudi v kapitalizmu ni isto kot sreča ljudi v komunizmu; da je ena osnovnih lekcij psihoanalize spoznanje, da smo posamezniki zmožni sabotirati samega sebe; da so tudi med Slovenci taki, ki si pustijo iztakniti oko, če zlata ribica obljubi, da bo potem sosed izgubil obe očesi; da je ameriški predsednik Trump dober primer postmodernih nastopačev ali performerjev; da so neomarksistični teoretiki čisto preveč okupirali ameriške univerze; da nihilistično življenje brez Boga ni nič drugega kot ništrc; da je vse dovoljeno, če obstaja Bog; da potrjevanje partikularnosti človeških identitet ni najbolj moralno ali etično delovanje; da ima sreča koruptivno naravo; da niti Marxu ni bilo jasno, kako organizirati življenje v komunizmu, da bi bili vsi ljudje srečni; da je Žižek nenavadni, skrivnostni mislec, ki zagovarja Marxa, čeprav je že dolgo mrtev; da Žižek celo bolj kakor Marxa zagovarja Hegla; da ne obstajajo preproste rešitve za probleme sodobnega sveta; da ne obstaja kraj, kjer bi lahko vedeli, kaj narediti, potem to naredimo, rezultati pa so natanko taki, kot pričakujemo ...
 
Vse skupaj ustvari zlasti številne priložnosti za navijaško razpoloženje, burne odzive na posamezne izjave in spontano potrjevanje enega ali drugega govorca, dokler ne postane džungla stavkov tako nepregledna, da je že povsem jasno, kakšen je namen soočenja.
 
Namen je, da ni nobenega namena, nobenega posebnega smotra, smisla ali cilja. Še ena predstava pač.