Intelektualni aktivizem in nevidnost hendikepa

Narava hendikepa nam pove dvoje. Da je lahko vidni hendikep, na primer telesna okvara ali bolezen, ovira v medsebojnih odnosih, ker imajo ljudje po navadi raje lepa telesa, zdrava in nepoškodovana telesa, medtem ko jih hendikepirana telesa spravljajo v stisko in povzročajo nelagodje. Po drugi strani pa je enako res, da je tudi nevidni hendikep še večja ovira v medsebojnih odnosih. Na kaj mislim?

Najprej mislim na osamljenost ljudi, na čustveno praznino med njimi in znotraj posameznikov ter na izoliranost ljudi – to so pogoste oblike nevidnega hendikepa.
 
Mislim pa tudi na to, da je realnost vsakdanjega življenja ljudi vse prepogosto prikazana na stereotipno dolgočasen in nezanimiv način, ki ustvarja to, kar imenujemo v teoriji prevladujoči stereotipni imaginariji. Vse preveč ljudi je zato družbeno nevidnih in se zdi, kot da ne obstajajo. Zapisano velja zlasti za vse ljudi, ki zastopajo hendikep in so hendikepirani – ne zato, ker so bolni, poškodovani, prizadeti, okvarjeni ali defektni, gibalno ali kako drugače ovirani, pač pa zato, ker je družbeno življenje strukturirano na način, ki utrjuje pripisane identitete, pogosto pa se zgodi, da tudi ljudje nosilci tako predpisanih identitet le-te sprejemajo za svoje in jih živijo. Ljudje zato včasih naredijo vse, da bi ostali čim bolj nevidni.
 
V medijih se zato vedno znova pojavljajo zgodbe, ki predstavljajo hendikepirane ljudi preprosto kot – hendikepirane. Kot da niso nič drugega in kot da ne morejo biti nič drugega. Znotraj tako zastavljenih koordinat se nato največkrat obnavljajo stereotipi o drugačnosti, ki je družbeno sprejeta ali pa ni sprejeta, ker da je družba premalo razsvetljena, in ki je nekakšna drugačnost ali pa je kar istost, le da se zdi, da je drugačnost. Dolgčas.
 
Hendikep je za silo zanimiv, če znajo hendikepirani ljudje povedati kaj o svoji zasebnosti, kako se soočajo s hendikepom in kako ga seveda kljub vsem mogočim oviram premagujejo, kako živijo in kaj si misijo o težkih življenjskih preizkušnjah. Še več dolgočasja.
 
Razširja in krepi se tudi ideologija normaliziranja. Pričakovano je, da se ljudje vključujejo, da sprejemajo hendikep kot naravno danost. Vendar hendikep ni naravna danost. Je družbeno in simbolno konstruirana danost, kar je čisto nekaj drugega.
 
Nekateri avtorji zato upravičeno poudarjajo tole.
 
Ameriška sociologinja Patricia Hill Collins je že davnega leta 2000 v znameniti knjigi z naslovom Black Feminist Thought: Knowledge, Consciousness, and the Politics of Empowerment zapisala: posamezniki se ne morejo zares opolnomočiti, dokler vztraja družbeno zatiranje. V knjigi z naslovom On Intellectual Activism pa zapiše: izzivanje oblasti od znotraj terja, da se dobro naučimo različnih jezikov oblasti in da jih znamo prepričljivo uporabljati.
 
Potrebujemo torej intelektualni aktivizem, sicer sprejemamo prevladujoče besednjake in mnenja, ki jih zastopajo oblastniki, ljudje, ki brez kritične presoje sprejemajo besednjak oblasti in ga prenašajo naprej, kot da je najbolj naravna zadeva na tem svetu.
 
Ko nam torej prek medijev vsak večer zaželijo, naj uporabljamo svojo glavo, ne vedo, kaj govorijo. Uporabljati svojo glavo namreč najprej pomeni kritično presojati besednjak, ki je vse okoli nas kot zrak – torej tudi njihovega.
 
Intelektualni aktivizem pa pomeni še nekaj drugega. Pomeni tudi to, kar imenuje Patricia Collins inkluzivna epistemološka praksa, se pravi, pripovedovanje bolj resničnih (truthful) zgodb o našem družbenem življenju, ki ne smejo ostati neizgovorjene, čeprav ni nobene nujnosti, da so všečne, in podobe, na katere se nanašajo, ne smejo ostati nevidne, če zares želimo živeti v svetu večje družbene pravičnosti in egalitarnosti.
 
Prav zato nastaja serija zgodb z naslovom Nevidnost hendikepa.