Informacijska debelost v imperialnem načinu življenja

Celo psihologi pozabljajo, da imajo pred seboj živa človeška bitja. Obremenjeni z obravnavanjem, s storitvami, ovenčanimi z diagnozami, se lotevajo dela z ljudmi, kot da se ujemajo s primeri iz učbenikov in bi se lahko ujemali, če se slučajno še ne. Vse skupaj pa ni niti malo čudno. Živimo namreč v svetu, v katerem je vse bolj očitno to, kar imenujemo s tujko information overload ali info-obesity – preobilje informacij ali informacijska debelost. Če dodamo spoznanje o pomenu čustvenega navezovanja ljudi na blagovne znamke, na primer na slavne ljudi in politike kot blagovne znamke, smo že v areni, v kateri je povsem razumljivo, zakaj politiki tako veliko čivkajo in zakaj izgublja pomen pripovedovanje dobrih zgodb, zakaj pozitivna psihologija in ekonomija sreče vse bolj opozarjata na negativne učinke potrošništva in problematičnost izjavljanja strokovnjakov za trge, ki vztrajno ponavljajo, da so najboljši potrošniki čustveno zadovoljni potrošniki, ki sicer niso srečni, so pa vsaj za silo potešeni v svojih pričakovanjih, da bo imelo življenje na prostih trgih smisel in pomen. Filozofija v taki perspektivi preprosto nima nobene vloge niti tedaj, ko jo skušajo sem in tja na hitro predelati v modrosti, za katere upajo, da se bodo prilegale psihološkim spoznanjem o pomenu zadovoljstva in dela na sebi, za katerega skrbijo osamljeni posamezniki, že dolgo razrešeni zahtevne spoznavne dolžnosti, da razumejo družbena in globalna dogajanja.

V sredo imam novo predavanje iz cikla Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti. Tokrat bom spregovoril o industriji psiholoških storitev ter o razliki med družbenimi, socialnimi, simbolnimi normami na eni strani in tržnimi normami, normami tržne ekonomije na drugi strani. Zlasti me bo zanimalo, kako pogubno je prevladovanje tržnih zakonitosti v vsakdanjem življenju, v katerem so od nekdaj prevladovale družbene, socialne in simbolne norme, s katerimi ljudje spretno uravnavajo to, kar imajo med seboj ali bi lahko imeli. V taki perspektivi je psihologija pogosto način, kako družbi ni treba zreti v zrcalo, kako se zlahka izogne refleksiji in vpogledu v lastno delovanje. Ni čudno, da je že dolgo priljubljena ideja, da je treba državljane spodbujati k sreči in jo promovirati s kaznovanjem in z nagrajevanjem, medtem ko jim ni treba razmišljati, kako deluje družba; vtis je, da o tem sploh ni treba nikomur razmišljati, zato so občasno na mizi tudi predlogi, da bi kar dramatično zmanjšali število družboslovcev, ki se še upirajo.
 
Berem dobro knjigo: The Imperial Mode of Living (Ulrich Brand, Markus Wissen). Razmišljam, kako naivni smo, ko skoraj brezpogojno verjamemo v rast vsega, v vračanje v normalno življenje, ki se že kaže na obzorju, saj se pandemija umika. Katere so sploh koordinate takega življenja? V glavnem nimamo veliko vpogleda vanje, ker nam ga ni treba imeti, kot nam nenehno sporočajo, medtem ko nam predlagajo načine, kako se lahko zadevamo, da bi bili zadovoljni.

Prva koordinata je tale. Vsakdanje prakse ljudi naddoloča neomejeno dodeljevanje sredstev za življenje. Ne vsem ljudem, kajpak, zato se ti, ki jih imajo na voljo, zlahka zaslepijo, da velja isto za vse ljudi.
 
Druga koordinata. Nesorazmerne zahteve po globalnih in lokalnih ekosistemih. Vsakdanji vtis je, da je narava neizmerno velika in neomejena, da so živali preprosto na voljo nam, da jih lahko lovimo, ubijamo, jemo, si prisvajamo naravne habitate, kot pač ustreza našim interesom.
 
Tretja koordinata. Poceni delovna sila od drugod. Drugi ljudje so želeni, dokler so poceni delovna sila, sicer ne.
 
Četrta koordinata. Razpoložljivost blaga na svobodnih trgih. Vse je na voljo. In podprto z vojaško silo in/ali nesimetričnimi odnosi sil, kot so zapisani v mednarodnih pogodbah ali dogovorih.
 
Odnosi med ljudmi niti približno niso simetrični, harmonični, uravnoteženi. Niso po nobenem pomembnem kriteriju, kot so spol, družbeni razred, barva kože, spolna orientiranost, izobraženost.
 
Imperativ je torej jasen. Imenujemo ga kapitalistični akumulacijski imperativ. Immanuel Kant je s svojim razmišljanjem o brezpogojnem etičnem imperativu obupno zastarel in povsem nepomemben. Cilj akumulacijskega imperativa je namreč tudi ta, da konkretni pogoji proizvodnje blaga postanejo nevidni v krajih, kjer se blago porablja. Veseli potrošniki niso nobena nevarnost, da bi se to izvedelo, saj so že sprejeli, da jim ni treba razmišljati, kaj se dogaja daleč od njihovih oči.
 
Dogaja se veliko tega, kar omogoča, da se imperialistični svetovni red normalizira z načinom proizvodnje in življenja, kot ugotavljata Ulrich Brand in Markus Wissen.
 
Ni čudno, da želijo ljudje nazaj v normalnost.