Industrija sreče in skrbi zase

Berem časnik. Kot vsako jutro. The New York Times. Zdravstveni delavci na družbenih omrežjih objavljajo nujne pozive. Tako rekoč prosijo ljudi, naj se držijo ukrepov za zajezitev pandemije. Novoizvoljeni predsednik Joe Biden je obljubil, da bo »obnovil dušo naroda«. Toda delitve, ki so zaznamovale mandat predsednika Trumpa, ne kažejo nobenih znakov umika. Vse to se dogaja v svetu, v katerem velja tudi tole.

Posameznik naj bi skrbel zase, vendar naj bi to počel znotraj tega, kar imenujemo industrija skrbi zase. Torej ne sme skrbeti zase, kot bi sam verjel, da je prav, temveč mora upoštevati strokovnjake in druge ljudi. Skrb zase je tako nekaj, kar kupi na prostem trgu, ki je tudi svoboden. Človek postane svoboden tako, da skrbi zase s kupovanjem tega, kar ponuja svobodni trg, ponuja pa vse, kar ohranja ideološke prakse vsakdanjega življenja in jih spotoma še krepi, zato se navadnemu smrtniku zdi, da je vse v najlepšem redu in da so vsi srečni. Srečni so ti, ki prodajajo skrb zase, srečni so oni, ki jo kupujejo in po navodilih skrbijo zase – da bi postali srečni. Taki že so, zato je na delu paradoks. Pravzaprav je na delu povratna zanka, ki skrbi preko odjemalcev potrošnikov sama zase. Za drugega človeka ni treba skrbeti, saj tudi zanj poskrbi industrija. Ta pričakuje, da bo drugi poskrbel zase, če pa slučajno ne more, so pri roki službe, servisi in vse drugo. Vse je lahko privatizirano, zato prej ali slej tudi bo. Pandemija koronavirusa razgalja absurdnost takega razmišljanja, vendar je tamle zunaj dovolj teh, ki zanikajo obstoj virusa, minimalizirajo njegovo nevarnost in se obnašajo, kot se znotraj okvirov industrije sreče in skrbi zase tudi spodobi. Cinizem industrije skrbi zase pa je, da vse skupaj rešujejo natanko ljudje, ki se ne obnašajo po navodilih privatizirane logike skrbi zase, temveč po – etičnih. Skrbijo za druge, se izpostavljajo smrtonosnemu virusu, številni ga tudi zares dobijo, toda pri svojem poslanstvu vztrajajo. Družbena refleksija njihovega dela je nujno potrebna, vendar je ni zaslediti. Nekateri se jim zahvaljujejo po službeni dolžnosti, to pa je že skoraj vse. Redki globoko dojemajo, kako pomembna je skrb za drugega, kaj pomeni etičnost kot skrb za drugega.
 
Pomeni natanko tole: spoznanje, kaj ponuja življenje, ne industrija sreče in skrbi zase; spoznanje, zakaj je absolutno nujno treba spremeniti svet, kakršen je, ne pa skrbeti za več istega; tveganje namesto iskanja varnosti.
 
Če je Sokrat ostro napadal sofiste in kritiziral njihov oportunizem, za katerega so bili dobro plačani, če je obenem kritiziral njihovo učenje mladih, kako naj še sami postanejo oportunisti, ni danes nič drugače, le priložnosti za oportunizem je neprimerno več.
 
Problem industrije sreče in skrbi za se je, da je njeno delovanje naddoločeno z denarjem. Sreča je na prodaj, skrb zase je na prodaj, skrb za drugega je na prodaj. Vse je mogoče prodati in kupiti. Kdor ima več, je srečnejši in je bolj poskrbel zase. Le da to absolutno ne drži.
 
Sokrata denar preprosto ne zanima. Danes bi veljal za še večjega čudaka kot takrat, ko je živel in hodil po atenskih ulicah. A resnično čudni so ti, ki verjamejo industriji sreče, kupujejo srečo in skrb zase, medtem ko so do bližnjika pogosto zgolj brezbrižni. V resnici so žalostni, samotni in osamljeni. V teh časih še veliko bolj kot sicer. So podkupljeni, podkupuje pa jih moč.
 
Ljubezen, ki je v samem jedru filozofije, je iz nekega popolnoma drugega sveta. In nas uči: obstaja darilo časa, obstaja čas kot darilo. Življenje hitro mine.