Imeti sogovorca

Vsak človek potrebuje vsaj enega dobrega sogovorca. To ni človek, ki te sliši, a te v resnici sploh ne posluša, ker ga zanima vse kaj drugega. Ni oseba, ki ti reče, da ji lahko povsem zaupaš, potem pa zelo hitro ugotoviš, da bolj skrbi za svoj zunanji izgled kot pa za tvoje besede, ki jih izrekaš v upanju, da bodo naletele na dober odziv. Dobrega sogovorca potrebuješ, ker si simbolno bitje, ki potrebuje sogovorca natanko tako, kot potrebuje riba vodo. Brez nje hitro umre. Ljudje brez sogovorca sicer ne umrejo fizično, zato pa počasi umirajo duhovno.

In v teh decembrskih dneh je vse bolj jasno, da potrebujejo sogovorca tudi množice ljudi, ki se zgrinjajo na ceste, oblečene v rumene jopiče. Zagotovo lahko sklepamo, da želijo nekomu nekaj povedati. In nasilje, ki včasih spremlja dogajanja na ulicah, ni izraz njihove pokvarjene narave ali napačnih genov, ki jih imajo v svojih celicah. Ne, nasilje pomeni, da ljudje nimajo sogovorca, s katerim bi se pogovarjali. In ker ga nimajo, se spravljajo na lastnino. Takrat postane še bolj jasno, kako pomembno je imeti sogovorca, saj uničevanje predmetov ne vodi prav daleč. Daleč vodi samo pogovarjanje. Ne čvekanje in izrekanje s svojih mnenj, temveč resnično, pravo pogovarjanje. Številni ljudje, ki nimajo dobrih sogovorcev, so mi v teh dneh rekli, da od vseh mesecev v letu najbolj sovražijo december; dobro razumem, zakaj je tako.  
 
Eno ključnih Freudovih spoznanj je, da človek brez sogovorca ne more uresničevati svojih želja. Njegovo spoznanje je pomembno zlasti v kapitalizmu, v katerem se ljudi priganja, naj vsak zase skrbi za svoje potrebe, želje in sanje, kot da pri tem ne potrebuje sogovorca in da zadošča tekmovanje z drugimi ljudmi.
 
A ti se včasih vendarle zganejo in se uprejo takim norostim.
 
Obstaja pomembna razlika med družbenim gibanjem in političnim gibanjem. Za slednje je značilno tole.
 
Ljudje se pogovarjajo med seboj. Ne tvorijo brezoblične gmote, ki se vali po cestah in nekaj kriči, razbija izložbena stekla in meče kamenje v stavbe. S pogovarjanjem ustvarjajo skupno pripoved, če lahko tako rečem, ki ima zelo jasne koordinate: razmišljanje o družbenih neenakostih; odgovornost države za družbene neenakosti; zaupanje vase in prevzemanje odgovornosti za spreminjanje politične arhitekture družbenega življenja.
 
Zadeva je sorazmerno preprosta: ljudje se končno odločijo, da se bodo resno pogovarjali, kakšna naj bi bila politika. Nič več je ne sprejemajo kot nekaj, kar pač ustvarjajo politiki, te nenavadne blagovne znamke, ki se ponujajo kot blago. Teh imajo kratko malo dovolj, zato sami spregovorijo o politiki.
 
Težava je, kot rečeno, če nimajo dobrega sogovorca. Potem se ni mogoče pogovarjati, kar je zelo logično. Družbeno ali politično gibanje mahoma ugasne, ljudje se vrnejo na svoje domove, jezni in razočarani, življenje teče dalje.
 
Podobno je v vsakdanjem življenju. Če nimamo sogovorca, smo zagotovo osamljeni, morda pa smo tudi potrti, resignirani in celo depresivni. Ko se ni o čem pogovarjati, preostane samo še ukvarjanje z neživimi predmeti, zatekanje v iluzije, simulirane svetove in upanje, da se bo nekaj v življenju zgodilo kar samo od sebe. Življenje pa teče dalje.