Iluzije resnice in njihova moč

Evolucijsko vzeto, je žival, ki ni zadržana do novosti, najverjetneje obsojena na izumrtje, saj so novosti v spreminjajočem se naravnem okolju lahko tudi smrtno nevarne, zato je koristno biti izjemno previden. Je potemtakem težko dojeti, zakaj ljudje niso množično za socializem ali komunizem kot nekaj novega? Seveda ni. Glede na to, kar se je zgodilo v 20. stoletju, pa sploh ni. Varnost, pomemben je občutek varnosti in predvidljivosti. To ne pomeni, da ljudje nimajo radi novosti, kot zatrjuje kliše, pomeni le, da so evolucijsko previdni, ko trčijo nanje, kar je tudi zelo razumno.

Toda kje piše, da kapitalizem, ki gotovo ni nekaj novega, zagotavlja eno in drugo, saj je nagnjen h krizam ter je poln notranjih protislovij in negotovosti? Ni čudno, da je zelo lahko pri ljudeh še povečevati občutke negotovosti s sklicevanjem na notranjega in zunanjega sovražnika, o katerem je rad govoril tudi tovariš Tito, češ da preži vsepovsod. Avtoritarni ljudje na žalost dobro vedo, kako vplivati na evolucijske značilnosti človeških osebkov oziroma njihovega vedenja.
 
Zlasti v luči spoznanja, da so ljudje, ki so pogosto dobro razpoloženi, ljudje, ki imajo v umu pogosto vesele misli, bistveno kreativnejši od ljudi, ki so nesrečni, nagnjeni k depresiji ali slabo razpoloženi. Še več: ljudje, ki jim ni udobno in so nesrečni, izgubljajo stik celo z lastno intuicijo, zato njihova kognitivna učinkovitost močna upada. Taki ljudje so še veliko bolj dovzetni za propagando, ki povsod vidi nevarnosti, sovražnike in nepridiprave. 
 
Zdi se, da je taka propaganda kreativna, vendar kreativnost lahko postane tudi dekla.  
 
Če želite, da vam bodo ljudje verjeli, jim lahko govorite tudi resnico, toda to ne bo zadoščalo. To je zelo preprosto spoznanje o delovanju človeškega uma. Torej ste tako rekoč prisiljeni storiti še nekaj, da vam bodo ljudje verjeli. Kdor govori zgolj resnico in samo resnico, brez okraskov in drugih obveznih likov, je obsojen na marginalni položaj. Smešno je zato zatrjevanje medijev, da so narejeni za raziskovanje in prenašanje resnice, kajti v resnici so narejeni predvsem za okraske, ki jih morajo dodajati, saj jih sicer ne bi nihče prenašal.
 
Uporabljajte torej preprost jezik, všečne fotke, sporočila poudarite z barvami ali kako drugače, pomagajte si z verzi, s šalami, s karikaturami, z aforizmi … Ker pa ljudje niso neskončno neumni in niso vsi pripravljeni verjeti čisto vsega, tudi to dolgoročno ne deluje. Res je, da naš um deluje tako, da so vtisi ali impresije pomembni, toda v končni fazi je še vedno zares pomembna zgolj resnica, ne pa okraski. Kako torej deluje naš um? Naj izpostavim nekaj osnovnih spoznanj o njegovem delovanju.
 
Eno ključnih spoznanj je, da ljudje lahko presežejo to, kar imenujemo dejavniki, ki ustvarjajo iluzije resnice, ko so za tako delovanje močno motivirani. Če niso, imajo problem, a če so, lahko upamo, da hočejo spoznati resnico. Logika je tale.
 
Če nekaj dobro poznamo, še ne pomeni, da je tisto tudi resnično. Vsak dober avtoritarni voditelj ve, da je treba nekatera sporočila ponavljati, čeprav ne ve, ker ne bere študij s področja kognitivne psihologije, zakaj je tako. Enako velja za medijske vsebine, podobe in fotke in slogane in klišeje, ki se nenehno ponavljajo. Morajo se ponavljati, če hočejo, da se ljudje ukvarjajo z njimi. Ni pomembno, ali se ukvarjajo zavestno ali nezavedno, pomembno je le, da so ves čas tako ali drugače zaposleni z njimi.
 
In zakaj zadeva deluje? Ker je kognitivno ali mentalno težko ločiti to, kar poznamo, od tega, kar je resnično. Intuicija nam pravi, da so zadeve, ki jih dobro poznamo, tudi resnične. V resnici pa se bridko motimo. Če nekaj dobro poznamo, pomeni le, da smo se s tem velikokrat srečali. Nobene nujnosti pa ni, da to tudi razumemo, da smo o tem poglobljeno razmišljali, da je torej resnično. Lahko je povsem zlagano in popačeno, pa tega ne opazimo in ne vemo. V isti sapi lahko rečem tudi, da je inteligentno opravljanje koristno in dobro za kritični odnos do samega sebe. Le da je takega opravljanje izjemno malo.
 
Motivacija, o kateri govorim, nam pomaga, da se ne zanašamo preveč na hevristike, čeprav se moramo. Taka motivacija je dobra in koristna, kajti prav zanašanje na hevristike povzroča predvidljiva popačenja ali sistematične napake ne samo v zaznavanju sveta, ampak tudi v razumevanju, razlaganju in vedenju oziroma delovanju.
 
Interes javnosti je zato najlaže vzbuditi z dramatičnimi dogodki, povezanimi s slavnimi osebami; vsi skupaj tvorijo množico okraskov, ki morda nimajo nobene zveze z resnico. Veljavne intuicije, prav nasprotno, pa se razvijejo, ko se naučimo prepoznavati znane elemente v novih situacijah in se ustrezno odzivati, kar pomeni odzivanje ne glede na okraske.  
 
Še veliko bolje pa je, če prepoznamo novo situacijo in začnemo raziskovati učinke tega, kar jo je povzročilo.