Igre sreče in veselja

Berem izvrstno knjigo. Njen naslov je Scientific Pollyannaism: From Inquisition to Positive Psychology. Spisala jo je ameriška psihologinja Oksana Yakushko. Knjiga je najprej dobra zato, ker si avtorica ne domišlja, da mora s svojim razmišljanjem prispevati k temu, kar sama imenuje vsiljena sreča. Že vnaprej se zato lahko veselim čtiva, ki me ne prepričuje na vsaki strani, kaj vse lahko naredim za lastno srečo, katerim pravilom življenja naj sledim, da bom uspel, recimo, da jih je kar dvanajst, in kako naj delam na sebi, da bom maksimalno izkoristil vse svoje potenciale, postal harmonična osebnost in se inkluzivno zlil z družbenim okoljem. Če k temu dodam še sodobni kompulzivni optimizem, h kateremu so gnane množice človeških bitij, dobimo dobro izhodišče za resno intelektualno delo o sodobnih stanjih sveta, o človeški subjektivnosti in o najnovejših oblikah obvladovanja ljudi, da so mirni in zaverovani v prepričanje, da kapitalizem nima alternative, da je najboljši sistem družbenega življenja ever in da moramo sprejemati svet, kakršen pač je.  

Danes so tako ljudje dnevno izpostavljeni zahtevi, da živijo optimistično, pozitivno in čustveno inteligentno, da se trudijo uspeti. Tamle zunaj je zato gigantska armada strokovnjakov in drugih ljudi, ki nenehno, brez prestanka svetujejo, kako to početi, in so za svoje svetovanje seveda tudi primerno plačani, kar pomeni, da so nekateri izmed njih že pravi bogataši.
 
Nenadoma zato ni več pomembno, v kakšnem okolju živi posameznik, saj se zdi, da je nad vsakim okoljem imperativ in dolžnost, da živi veselo, razigrano ter da se obnaša, kot da ga ne zanima, kakšno je družbeno okolje, v katerem dejansko živi.
 
Sreča in blagostanje ljudi postaneta merljivi zadevi, poudarja avtorica knjige, posamezniki pa odgovorni, da imajo enega in drugega čim več, saj je vse skupaj kapital, ki ga gre kajpak z dobičkom unovčiti. Družbena nepravičnost ni pomembna in je lahko zgolj nadležna ovira v igri kapitala, saj je obenem resno videti, da družba tako ali tako ne obstaja, da torej živijo le posamični osebki, ki se trudijo biti še srečni in veseli, medtem ko so že zadovoljni, da smejo živeti kot posamezniki, nad katerimi ni ničesar.
 
Negativna čustva, kot jih imenujejo, so kajpak demonizirana, zato človek, ki čuti jezo in jo izraža, tvega, da ga bodo vzeli v roke terapevti. Človek naj bi bil namreč srečen 24/7, zato je že od daleč videti, da je jeza patološka, da je torej s človekom, ki jo izraža, nekaj narobe, še preden odpre usta in razloži, zakaj je jezen.
Zgodba ima dolgo brado. Celo znanstveniki so še v 19. in 20. stoletju goreče verjeli, da bi povečali srečo človeštva in njegov IQ, če bi iz njega izključili te, ki so hendikepirani in so spake, genetske napake, mutanti, nenormalni primerki človeške vrste. Resni, uspešni in svetovno ugledni psihologi so skušali dokazati, da so nekateri ljudje po naravi manj inteligentni od drugih, da ne morejo biti tako srečni in veseli, kot so drugi. Ne vem, če profesorji na psihologiji danes povedo študentom, kdo so bili ti psihologi, ki so prihajali z najbolj prestižnih univerz tega sveta, kako strašljivo vlogo sta imela socialni darvinizem in evgenika ter jo imata še danes.
 
Če bi predaval na univerzi, bi se moj predmet imenoval Zgodovina ponižanih.
 
Problematični pa niso bili le spački, enako problematične so bile z demoni obsedene ženske, problematični so bili pravzaprav vsi ljudje, ki niso bili dovolj srečni ali pa so izražali preveč negativnih čustev, imeli prenizek IQ ali kako drugo hibo.
 
Pripadniki elite so zato danes tako rekoč vsi po vrsti srečni in zadovoljni, ker ustrezajo zahtevanemu idealu že zato, ker so elita. Ločeni od preostalih osebkov, imajo na voljo možnost, da pozivajo še vse druge, naj postanejo srečni in zadovoljni, lahko pa jim tudi na bolj ali manj inteligenten način sporočajo, da so sami krivi, če jim to ne uspeva prav dobro.
 
Sočutje, občutek za pravičnost in razumevanje resnične narave demokracije so v taki perspektivi zgolj prazne besede, s katerimi se ukvarjajo čudaki.
 
Kdor nima ustreznih genov, je seveda izgubljen vnaprej, ostalim preostanejo priročniki za delo na sebi in programi za samopomoč. Izražanje negativnih čustev je vsaj politično nekorektno, če že ni kar dejanje političnega uporništva in disidentstva; eno in drugo je kajpak nesprejemljivo.
 
Ni treba posebej poudarjati, da so srečni in veseli ljudje hvaležni tudi za družbeno rast, rast BDP-ja in gospodarsko rast, zlasti pa so hvaležni za industrijo sreče – pravzaprav so kar hvaležni, da sploh živijo.