Igra lignjev – 2.

Za rast vsega je premog zelo pomemben. Pomembna je tudi nafta. In pomemben je zemeljski plin. Pomembna so fosilna goriva. Večja proizvodnja vsega terja več energije. Te dni postaja očitno, da postaja vse dražja. Kitajska oziroma njena komunistična elita namerava zato vnovič premisliti, ali res želi zmanjšati porabo fosilnih goriv. Lepotnemu besednjaku izpred nekaj mesecev, nanašal se je natanko na zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, sledi nov besednjak, ki temelji na realno porabi energije, realnih potrebah po povečevanju proizvodnje dobrin in kajpak na interesih. Podnebje nenadoma ni več tako pomembno, kot so pomembni interesi. Pomembne so razvojne potrebe. To niso razvojne potrebe ljudi, to so potrebe elite in mašinerije, ki ji služijo; razlika je zelo pomembna. Nastajale bodo nove elektrarne na premog, le da bodo – napredne. Prav tako se bo okrepilo črpanje nafte in zemeljskega plina. Tudi to bo verjetno – napredno. Videti je, da bo vse napredno, kar pomeni, da bo napredovalo. Kam?

V drugi epizodi serije Squid Game začnejo preživeli razmišljati o igri. Ugotovijo, da jih je po prvi igri ostalo živih manj kot polovica. Postane jih strah za lastna življenja. Protestirajo in se demokratično odločijo, da se igre ne gredo več; to možnost imajo, le da še ne vedo vsega. Zopet so svobodni, vrnejo se v svoja normalna vsakdanja življenja. A zadeva z normalnostjo in s svobodo ni tako preprosta. Narava človekove želje je zahtevna in ni je lahko razumeti, brez nje pa ni ne normalnosti ne svobode.
 
Klasično ugotavljanje, da se človeški osebki lahko vsaj na videz svobodno podrejajo in celo najdejo nekakšen užitek v podrejanju, je še vedno zahtevno za razmišljanje. Zdi se, da je to preprosto nemogoče in noro, ker naj bi bili ljudje razumna bitja, ki dobro vedo, kaj želijo.
 
A v resnici ne vedo, kaj želijo, ker je želja nezavedna. Lahko je zatrjevati, da je psihoanaliza, ki ve, da je res tako, zastarela, toda resnica želje se s tem ne spremeni.
 
Prav tako se ne spremeni narava realnosti, če rečemo, da je serija Black Mirror pač zgolj fikcija in da je serija The Handmaid's Tale le pripoved o svetu, ki nikoli ni obstajal.
 
Vse to lahko rečemo, toda s takim izrekanjem zgolj potrjujemo, da nismo gledali dovolj natančno, da nismo premislili, kar smo videli.
 
Premisliti bi morali, saj se sicer dogaja za našimi hrbti, česar nikakor ne želimo. In da bi premislili, moramo imeti najprej voljo do premišljevanja. 
 
Platonova alegorija o votlini je stara več kot dve tisočletji, a je še vedno aktualna. Aktualno je vprašanje, zakaj zaporniki ne zapustijo votline, kakšna je njihova želja. Squid Game je prav tako alegorija. Je o nas samih. O tem, kar nas privlači in zanima v svetu, ki nam na različne načine obljublja raste vsega, raste zabave, vznemirjenja, vsega, kar bi lahko potešilo nenasitno željo po novem.
 
Sodelujemo v kapitalistični igri in ni pomembno, ali vemo, da sodelujemo, ali znamo povedati, da je to igra, ali pač ne. In gledajo nas. Nimamo nobenega vpogleda v veliko sliko sveta, smo le delčki mozaika, tamle zunaj pa so pripadniki elite, milijarderji, ki nas opazujejo, kako igramo. Na voljo so jim neverjetno zmogljive mašine. Kamere so vsepovsod. To ne pomeni, da imajo veliko sliko sveta, pomeni pa vsaj to, da se neznansko zabavajo. Na naš račun. Ki ga bo treba nekega dne plačati. Dolgovi so veliki.
 
Ne zabavamo se torej samo mi, zabava se tudi Veliki Drugi, če mi je dovoljeno nekoliko psihoanalitičnega žargona. In Lacan je že zdavnaj dokazal, sledeč Freudu, da je posameznikova želja bistveno želja Drugega.
 
V neoliberalnem svetu več ljudi kot kadarkoli v zgodovini človeštva tekmuje med seboj. Hočejo premoženje, hočejo denar, univerzalno menjalno sredstvo. Veliki Drugi jim nenehno obljublja rast vsega, tekmovanje je vznemirljivo, družba ne obstaja, premagati in prehiteti tekmeca je geslo vsakega novega dne. To pa je šele predgovor k uvodu.
 
Tekmeci morajo tudi trpeti. Če ne trpijo, ni dovolj zabavno, ni dovolj vznemirljivo. Zasvojenost. Naj trpijo, naj bo drama. Psihološki eksperimenti o ubogljivosti ljudi, o konformizmu, o poslušnosti in odvisnosti od avtoritet so zgolj prvi nastavki za sodobne spektakelske igre, v katerih so človeški osebki na ogled vsem, ki imajo čas, da si jih ogledajo in obenem razmišljajo o naravi človeške duše.
 
Na drugi strani je kajpak elita. Sestavljena iz navadnih ljudi. Čisto nič drugačni niso od nas. Morda so le še bolj poškodovani, ker se identificirajo s položaji in verjamejo, da so nekaj več, ker imajo moč – ali pa ima moč njih. Moralno so prazni, a imajo denar. Imajo veliko denarja. V nekem trenutku kamera pokaže velikansko kroglo, ki se spusti s stropa, v njej pa je za nekaj milijard bankovcev. Igralcem za trenutek zastane dih: morda pa bi vendarle nadaljevali s krvavo orgijo, denar je le denar. In tega je zares orjaško veliko.

Nekaj vztraja v človeški duši in se ponavlja. Freud je to vedel. Vedel je, da je za vsakega človeka enigma. In konec je lahko zelo hitro zelo bridek.