Igra lignjev

Enega najtežjih psiholoških problemov, s katerim se v življenju prej ali slej sooči vsak človek, ponazarja preprost izrek: konja lahko pripelješ do vode, ne moreš pa ga pripraviti do tega, da se napije. In včasih se zgodi, da niti konj ne more pripraviti sebe, da bi sicer žejen pil bistro vodo, pred katero stoji. Vtis je, da takrat obstaja nevidna in nepremagljiva prepreka, ki je ni mogoče zlahka razumeti in pojasniti. Torej ni čisto res, da je pot, kjer je volja. Včasih je volja, a poti ni in ni na spregled, čeprav jo želimo in močno potrebujemo. To sicer ni razlog, da sem začel gledati ta hip najbolj gledano serijo na planetu, kot jo imenujejo, njen naslov je Squid Game, je pa o preživetju v brutalni igri, v katero vstopajo ljudje z velikimi dolgovi. Imajo torej voljo in interes, da se dokopljejo do velikanske vsote denarja, toda igra je brezkompromisna, groba, neizprosna in do konca nadzorovana z zmogljivimi digitalnimi mašinami; tam je kajpak tudi Glavni, ki nadzoruje čisto vse in ima pregled nad igro discipliniranja in kaznovanja, da sta zagotovljena red in disciplina. Ali pa ni čisto tako.

Ko sem poleti prebral knjigo z naslovom The Ministry for the Future, ki jo je spisal Kim Stanley Robinson, sem bil prepričan, da je zgodba, postavljena v bližnjo prihodnost, v resnici zgodba o nas samih, o tem, kar se nam dogaja tukaj in sedaj, dogaja pa se nam svojevrstna igra, ki je še ne nadzoruje nihče, so pa tamle zunaj kandidati, ki jo želijo nadzorovati, kot nadzoruje Glavni igro Squid Game.
 
Na najbolj slikovit način bi trenutno stanje sveta opisali takole: okoli vratu imamo tri velikanske kamne. Prvi se imenuje podnebne spremembe, drugi se imenuje pandemija koronavirusa, tretji pa inflacija, prepletena z naraščanjem globalnega dolga. Strokovnjaki ugotavljajo, da so se v zadnjem letu zvišale svetovne cene hrane za več kot 30 odstotkov in da se je svetovni javni dolg povečal na skoraj 100 % BDP-ja, toda igra morda poteka prav zaradi tega. Ali na kratko: navidezna prizadevanja velikega števila ljudi, da bi postali srečni, ne vodi k obči sreči. Kam torej vodi?
 
Nasveti za srečnejše življenje so anekdotični, a dobivajo status univerzalnih resnic. Če bi ljudje vstajali vsak dan zelo zgodaj in naredili nekaj telesnih vaj, bi se morda vnovič počutili kot otroci in bili nekoliko srečnejši, pravijo. Tudi tesnobna stanja je mogoče zlahka premagati ali vsaj zmanjšati, če poslušate psihološke nasvete.
 
A ljudi ni toliko strah, ker ne delajo telesnih vaj, in niso tesnobni, ker se ne zmorejo osredotočiti na tri vsakdanje stvari, ki delajo življenje lepše. Sklepanje je zato napačno: če bodo vse to počeli, bodo v boljši koži. Ne bodo, ker krepitev značaja in osebnosti, tesnobna in depresivna stanja niso nekaj, kar se spreminja že zato, ker človek dnevno dela na sebi in stavi na močno voljo. Modne muhe, ki se širijo, kritično razmišljanje in razmišljanje s svojo glavo, oblikovanje značaja in duhovna rast, ne omogočajo tega, kar sicer ponujajo, saj so predvsem vsebine z repertoarja teh, ki so v službi elite. Strežejo jim spredaj in zadaj, komentirajo in razlagajo vsakdanje življenje, sočasno pa skrbijo, da propaganda ne utihne in da je indoktrinacije vselej ravno prav. In nalijmo si čistega vina: saj nekateri ljudje res gradijo in oblikujejo svoje značaje in celo osebnosti, le da so te grozne. Ni že kar vsaka osebnost taka, da bi jo človek spoštoval.
 
Vse skupaj se dogaja v svetu, v katerem kljub nasvetom in dobrim željam dnevno raste število tesnobnih in depresivnih ljudi. Ne raste pa zgolj to, raste tudi število ljudi, ki so v zadnjem času, v enem samem letu ali nekaj takega, morali zapustiti svoje domove zaradi naravnih katastrof, povezanih z ekstremnimi meteorološkimi pojavi – posledicami globalnega ogrevanja, kot poudarja Andreas Malm, profesor na Univerzi Lund, Švedska. Težko si je predstavljati trideset milijonov ljudi, ki so tako odšli.
 
V seriji Squid Game nastopa 456 igralcev in že v prvi igri jih postrelijo več kot polovico.