Ideološki spopadi in vojna z mediji

Mediji te dni poročajo o ideoloških spopadih med stranko SDS in različnimi institucijami. V oči bodeta zlasti Janševa kolumna o medijih in Logarjev dopis o pravosodju. A kaj sploh je ideološko spopadanje? Če bi bilo le izmenjavanje različnih osebnih mnenj, se nihče ne bi smel vznemirjati, kajti mantra pravi, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja. Aktualno vznemirjanje pomeni, da očitno ne moremo govoriti le o tem, kar pomeni, da moramo spregovoriti še ne o nečem drugem. O čem torej? Zanimivo je, da ponuja odgovor na vprašanje obrambni minister, ki pravi, da je resnico kot vrednoto dolžan zasledovati vsak politik in medij. Le da zadeva z resnico ni tako zelo enostavna, kot se zdi, ni tako preprosta, kot bi morda radi.

Res je, da je ideološko spopadanje vselej spopadanje za resnico. Ne le za mnenje, subjektivno prepričanje, temveč za objektivno resnico, kar je nekaj drugega. Prav zato lahko rečemo, da je tudi politika procedura resnice. A da bi zares postala taka procedura, saj spontano nikakor ni, se morajo tudi politiki dvigniti na raven resnice; ne smejo ostajati na ravni osebnih prepričanj in biti prepričani, da se obenem že ukvarjajo z resnico. Taka zaslepljenost jim ni v korist, nam, navadnim smrtnikom, pa tudi ne, ker moramo prenašati na svojih plečih posledice v obliki kognitivnih bremen, vznemirjanja, celo stresa in skrbi za bodočnost, saj nam ni vseeno zanjo.
 
Dvigovanje na raven resnice, če smem tako reči, bistveno pomeni odpovedovanje svojim mnenjem, saj je znano vsaj od Sokrata sem, da subjektivna mnenja ne morejo imeti statusa resnice. Tako dvigovanje ali vzpenjanje zato pomeni naporno spoznavno delo na svojih mnenjih, ki se jim mora človek odpovedati, da bi razumel resnico življenja, ki ga živi.
 
Tako delo pa je zahtevno, naporno in dolgotrajno, kajti ljudje ljubijo svoja mnenja celo bolj kakor sebe, zato se jim niso pripravljeni kar odreči niti tedaj, ko so dokazano napačna. A če to vendarle zmorejo, so zares na dobri poti, da razumejo status resnice v občestvu. Politiki bi morali biti taki ljudje, a največkrat niso, ker jih žene predvsem sla po denarju in moči, oboje pa z resnico nimata nobene resne zveze.
 
Na koncu zato lahko ti, ki se potrudijo in zavrnejo svoja na poti mimogrede pridobljena mnenja, ponudijo drugim ljudem presojo in, naj ostanem pri Sokratu, idejo dobrega življenja. Resnica življenja je namreč povezana s predlogom dobrega življenja, kar je bržčas očitno. Če je resnica življenja kruta in neprijetna za ušesa, je predlog dobrega življenja še več kot tolažba, saj ga spremlja spoznanje, da smo ljudje po naravi zmožni za novo in drugačno, manj kruto in manj brutalno.
 
Dobro življenje pa ni življenje v udobju, saj je resnično življenje, kot poudarja Badiou, sledeč Sokratu. Ali drugače: dobro življenje je življenje v resnici. Sicer zdrsnemo nazaj na raven subjektivnih mnenj in neučinkovitih ideoloških spopadov.
 
Filozofskemu uvodu zato sledi politično nadaljevanje. Na primer v obliki vprašanja, ali je mogoče iznajti nove oblike skupnega življenja. Odgovor je kajpak pritrdilen. In kaj se dogaja trenutno v Sloveniji? Se trudijo ljudje iznajti take oblike ali se zgolj neproduktivno ideološko spopadajo?
 
Ideološko spopadanje mora v luči zapisanega nadomestiti izumljanje novih oblik skupnega življenja. Zgolj protestiranje proti starim oblikam je očitno premalo, zmerjanje in blatenje političnih nasprotnikov pa je še slabše.
 
Izumljanje novih oblik skupnega življenja je v resnici, mislim dobesedno znotraj resnice, zelo preprosto, kar je morda nekoliko presenetljivo. Ko premislimo zapletene, abstraktne, z žargonom obtežene ideje in koncepte in zamisli in scenarije in analize in razlage, pridemo do zelo preprostega vpogleda.
 
Potrebujemo preproste nove vizije skupnega življenja, ki so egalitarne, demokratične in družbeno pravične. Bližnja prihodnost bo pokazala, ali jih dejansko zmoremo misliti in uresničevati ali pa nam zadošča zdrs v stare kolesnice – in stare ideološke spopade, ki ne vodijo prav nikamor razen v presežno uživanje, kot bi dejal stari dobri Freud.