Ideologija zdravja, sreče in ljubezni

Ideologija ni napačna, lažna zavest. Niti ni zaslepljena zavest, čeprav je razsvetljenstvo dober koncept, s katerim jo lahko mislimo. Sodobna ideologija dela je dober primer za razumevanje narave ideoloških praks. Njena osnovna ideja je zelo preprosta: ljubite svoje delo, delajte z ljubeznijo, bodite srečni. V tem ni nobene laži, nobene zaslepljenosti, nobene oblastne drže, v tem ni sledu izkoriščanja ubogih delavcev. Idejo zlahka prepoznavamo in v njej odkrivamo samo dobro in naklonjenost do delovnih ljudi. Problem je samo, kako ljubiti delo, ki je rutinsko, duhamorno in nevarno, težaško, umazano ali nesmiselno, težava je, kako kar narediti samega sebe srečnega. Kako kar postaneš srečen in začneš ljubiti svoje delo, od katerega si morda samo še utrujen in bi šel najraje v pokoj?

Pričakovanje je zares visoko, zahteva je za marsikoga kratko malo nemogoča. A ne za vse. Za elito je, prav nasprotno, kot naročena. Tudi v tem ni nobene laži in nobene zaslepljenosti. Elita ima vse možnosti, da dejansko ljubi svoje delo in se spreminja v množico srečnih ljudi.
 
Razlike med ljudmi so zato velike. Niso samo materialne, niso samo v odnosu in dostopu do kapitala, ampak so tudi duševne, duhovne, mentalne, osebnostne, kognitivne. Ko govorimo o družbenih razredih, zato ne mislimo le na premoženje, ampak mislimo zlasti na to, kar imenuje Marx kapital. Danes je kapital skoraj v celoti naddoločen z logiko psihologije inteligentnih, srečnih, kreativnih, kritično mislečih ljudi, ki tvorijo elito, in ljudi, ki se trudijo biti taki, sledeč sodobni ideologiji zdravja, sreče in ljubezni.
 
Ideologijo zato razumem kot vrsta skriptov, scenarijev, kulturnih idealov in norm, standardov, kriterijev in meril, kako naj bi živeli ljudje. Michel Foucault je zato pravi človek, ki nam pomaga razumeti zapisano, čeprav je že nekaj desetletij pod rušo.
 
Današnji delavci v orisani ideologiji niso trpeča bitja, ki delajo v rudnikih v nemogočih razmerah, to niso delavci, ki ob štirih zjutraj odvažajo smeti izpred naših pragov, pa naj bo zunaj ledeno mraz ali naj pada dež, niso čistilke, ki utrujene in zgarane čistijo za nami po pisarnah, niso delavci na poljih, kjer sključeni in ožgani od sonca pobirajo pridelke, da imamo polne želodce. Taki delavci sicer obstajajo, vendar jih ne želimo videti, zanje ne želimo niti vedeti. Zanimajo nas drugačni delavci.
 
To so sodobni delavci, ki zastopajo moderno menedžersko paradigmo upravljanja s človeškim kapitalom. So delavci, za katere velja, da so subjekti kreposti in vrednot, kot so: sreča, ljubezen, samoizpopolnjevanje in strast do dela. Sodobni delavci zato ljubijo delo, ki ga opravljajo, zanj so strastno zainteresirani, sočasno pa delajo kreativno, mislijo out of the box in se osebnostno razvijajo. Zdi se, da se je zgodila revolucija brez revolucije: ljudje živijo srečna in ustvarjalna življenja, revolucionarji so se v svojih sodbah, da je potrebna družbena revolucija, bridko ušteli.   
 
Če je revolucija pravica samega življenja in je pravica do življenja, kot je razmišljal Marx, podobno pa so razmišljali tudi številni drugi avtorji, je zgodbe konec. Ljudje delavci imajo pravico do življenja in živijo srečno.
 
Ideologija pa je na koncu dneva vendarle svojevrstna prevara. Naj jo še tako sprejemamo in celo ljubimo, je ne moremo uresničiti, če nismo del elite. Lahko rečemo tudi drugače: ideologija je danes predvsem korporativna propaganda. Samo pomislite.
 
Ljubezen in sreča, kreativno delo in strast do dela. Guruji menedžmenta praviloma niso psihologi, se pa obnašajo, kot da so. Uporabljajo psihološki besednjak in razlagajo ljudem, da so ljubezen do dela, strast do dela in občutki sreče brezmejni, neusahljivi vir energije, motivacije, zdravja in dobrega počutja.
 
Itak. Ko pada profitabilnost kapitala, je edini vir presežkov za elito ta, ki sem ga opisal. Bolj ko ljudje verjamejo gurujem, večji so dobički elite, ker delavci delajo kot zmešani. Vsem drugim, ki niso elita in ne morejo biti, kajpak ostaja ideologija. Od nje je celo mogoče nekaj časa živeti, a samo nekaj časa.
 
Tamle zunaj se namreč že nekaj časa krepi pravi gospodar sveta, diktator, ki sliši na ime podnebne spremembe. Ne bodo jim ušli ne delavci in ne elita.