Ideologija neoliberalizma

Harvardski profesor ekonomije Kenneth Rogoff: znanstveniki opozarjajo, da lahko svet v kratkem prestopi točko brez vrnitve – mislim na podnebne spremembe. Namesto da se skoraj izključno ukvarjajo z gospodarskimi in s političnimi neenakostmi, bi morali zato državljani bogatih držav začeti razmišljati, kako se lotiti globalne energetske neenakosti, preden bo prepozno. Začeti razmišljati? Ali ni že nekoliko pozno?

Paradoks sodobnega neoliberalnega življenja je, da nenehno poudarjanje ekonomistov in drugih strokovnjakov, kako dobro je za civilizacijo družbeno sodelovanje za večjo produktivnost in učinkovitost ter mir, saj naj bi tako sodelovanje spodbujalo tudi to, navsezadnje ni nič drugega kot ideologija, kajti obscenosti vsakdanjega življenja, zlasti pa dejanja, kakršno je nedavni uboj iranskega generala Sulejmanija, ne spodbujajo produktivnosti, ne povečujejo učinkovitosti, zlasti pa ne krepijo miroljubnosti in miru. V tem trenutku se zdi, da vojna med Iranom in ZDA ni le mogoča, ampak je kar neizogibna. Upam, kajpak, da se motim.
 
Tako kot je prva svetovna morija sesula sanje ekonomistov o mednarodnem sodelovanju, produktivnosti in miru, je tudi v tem trenutku zdravemu razumu jasno, da nekaj radikalno ni v redu, da tako ne gre več naprej. Kaj vse to pomeni?
 
Najprej pomeni, da sodobne civilizirane družbe očitno ne morejo postati tržne družbe, v celoti podrejene delovanju tržnih mehanizmov, karkoli že to pomeni. Preprosto ni res, da lahko obstaja spontani tržni red, če se ljudje vzdržijo vsake kolektivne akcije, s katero bi želeli organizirati družbeno življenje. Neprestano poudarjanje, naj se vsak posameznik zanese nase, naj bo asertiven, naj skrbi zase in za svojo družino, ne zmanjšuje orjaških razlik med elitami in vsemi drugimi ljudmi, ki se povečujejo iz dneva v dan, v tem času pa prav tako ne pomaga civilizaciji, da preživi podnebne spremembe.
 
Neoliberalno zatrjevanje, da ne obstaja univerzalna skrb za ljudi, da ljudje ne bi smeli pričakovati družbenega zavarovanja pravic in da zlasti ne bi smeli računati na prerazporejanje premoženja in bogastva v imenu večje enakosti, ni le cinično, ampak je v tem obdobju negotovosti kar neposredno destruktivno.  
 
Hierarhičnost družb je v očitnem nasprotju z logiko sodelovanja, solidarnosti, enakopravnosti in egalitarnosti. Ugotavljanje, ki je še vedno zelo domače, katera rasa je pomembnejša in inteligentnejša od druge, nas nenehno potiska nazaj na začetek dvajsetega stoletja, v obdobje, ko je bilo zelo moderno govoriti o rasah, njihovi večvrednosti in o tem, kdo je bolj civiliziran in kdo je na hierarhiji ras na vrhu, zadolžen, da vodi svet in druge rase, seveda.
 
Boljše rase naj bi tako imele posebno vlogo na tem planetu, podprto z večjo inteligenco, močnejšo voljo do preživetja in oblikovanja tržnih gospodarstev; vsi drugi so obsojeni, da životarijo nekje na marginah in na dnu hierarhije.
 
V taki perspektivi ni bilo težko že pred časom ugotoviti, da je socializem največja grožnja civilizaciji, kot je nekoč rekel Ludwig von Mises. Ideologija neoliberalizma zato terja drugačne preobrazbe družb, kultur, morale in subjektivnosti ljudi. Gigantski projekt.
 
Ki ni zgolj ekonomski in/ali politični, saj je tudi moralni. Krščanski temelji takega projekta naj bi bili povsem jasni, pravijo podporniki neoliberalne ideologije in njeni nosilci. Podpirajo tekmovalnost trgov, kultiviranje morale trgov in voljo ljudi, da se podrejajo tržnim mehanizmom.
 
Še več. Krščanska religija, nadaljujejo, podpira in krepi svobodo vesti vsakega posameznika, to pa zagotavlja temelj za zmožnost slehernega človeka, da izbira, kar ponujajo in obenem terjajo trgi. Dostojanstvo ljudi je v taki perspektivi nekaj silno preprostega, je nekaj, kar zlahka opišemo: pripada namreč le tistim odgovornim odraslim posameznikom, ki so odvisni sami od sebe, znajo skrbeti zase in za svojo družino. Družbeno blagostanje tako ni več odvisno niti od družbe niti od države, saj je odvisno le še od samozavestnih posameznikov in družin. Družba kajpak ne obstaja, kot je že davno zatrdila ona gospa, država pa tako ali tako ne sme posegati v svobodno delovanje trgov, na katerih odrasli odgovorni, samozavestni in dostojanstva vredni ljudje razumno upravljajo s seboj in s svetom.
 
Taisti svet pa gre obenem v maloro.