Humaniziranje sveta

Potrebujemo več psihologije in več razumevanja človeške narave, je dejal nekoč Carl Gustav Jung. To je izrekel v času, ko je bil spomin na drugo svetovno morijo in holokavst še močan, vsepovsod pa je že divjala hladna vojna. Danes je psihologija dobesedno povsod, toda to še ne pomeni, da je več tudi razumevanja človeške narave. Veliko je namreč žargona in klišejev, puhlic in mode; industrija psihologije je zelo dobičkonosna. Razumevanja je malo. In prav tako je res, da človek ne more živeti nesmiselnega življenja, ki je brez pomena ali pa je tega malo. Preprosto ne more. V vsakem človeku je nekaj, kar teži k ustvarjanju pomena in smisla. In za to vsako vselej potrebuje druge ljudi; pomena in smisla sveta ne more ustvarjati sam iz sebe in samo za sebe. Ko ga ustvarja, ga ustvarja zase in za druge ljudi.  

Zakaj potrebujemo več psihologije in kaj naj bi to pomenilo?
 
Več psihologije pomeni boljše razumevanje človeka in njegove narave. Omogoča vpogled, ki pravi, da je človekova identiteta v veliki meri učinek raziskovanja lastne identitete in da je tako raziskovanje dobro predvsem, če je moralno oziroma etično.
 
Boljše razumevanje identitete je podlaga za razvijanje umetnosti življenja, ki ustvarja pomen in smisel. Življenje namreč ni naravni tok, ki se mu je treba zgolj prepustiti. V digitalni dobi je to še bolj aktualno kot sicer, saj so umetno ustvarjeni svetovi vsepovsod. Razumevanje človeške narave ne pomeni, da se jim je treba zgolj prepustiti. Najprej jih je namreč treba razumeti.
 
Razumeti jih je treba, ker še vedno živimo v pretežno hierarhično urejenih svetovih, v kateri sta skrb zase in blagostanje za veliko ljudi le oddaljene sanje.
 
Ko nam govorijo, da vse raste in da bo jutri življenje še lepše, kot je danes, zaupajo v zgodovino kot linearni tok reke, ki počasi teče naprej, samo naprej in nikamor drugam kot naprej. Zgodovina nas uči nekaj čisto drugega, saj je polna zastojev, padcev, vojn, kriz, stranpoti, slepih ulic, zlasti pa je polna spopadov, razrednega boja za interpretacije same zgodovine in prihodnosti.
 
Torej smemo biti razumno skeptični in celo moramo biti, saj ni nobenega razloga, da bi se zgodovina čez noč magično spremenila v reko, ki nujno teče naprej in k visoko zastavljenim ciljem. Skeptični celo moramo biti, saj se danes življenje bolj približuje katastrofam kakor pa oblikam življenja, nad katerimi bi bili lahko navdušeni; katastrofe nimajo pomena in nimajo smisla.
 
Vsak človek z zdravimi razumom ve, kaj mora storiti, ko drvi vlak s preveliko hitrostjo proti prepadu – potegniti je treba zasilno zavoro.
 
Potegnila jo bo civilna družba, in sicer na način, ki ga poznamo iz antičnih časov, ko se rojeva ideja demokracije. Ljudje si tako preprosto vzamejo besedo in samozavestno vlečejo poteze, ki povečujejo družbeno pravičnost, omejujejo elite in postavljajo na prestol obče dobro kot učinek humaniziranja.
 
Več psihologije prinaša nove vpoglede v potrebo po skrbi zase in blagostanju. Ustvarja temelje za oblikovanje novih občestev, ki pomagajo posameznikom bolje razumeti sebe in kolektivne identitete, občestva, v katerih ni hierarhij in elit. To so občestva, v katerih je ključna vrednota humanizem Drugega, to pa pomeni humaniziranje sveta in vsega živega v njem.
 
Življenje ima potem veliko pomena in veliko smisla.