Hrabrenje duše

Nekdo me je zadnjič vprašal, če mi je že kdo kdaj rekel, da hrabrim človeške duše. Vprašanje je prišlo kot darilo, zato sem ga sprejel. Zaradi njega čutim presežek, o katerem sem že pisal. To je darilo drugemu; presežek je posebno darilo. Čas takega obdarovanja ni določen in ni vezan na posebne dni v letu. Lahko tudi je vezan, vendar je to nepomembno. Hrabrenje duše je potrebno. Duša potrebuje drugega, da jo hrabri. Tako težko je namreč biti hraber, pogumen, če je človek sam.

Pred mnogimi leti sem si ogledal film z naslovom The Dead (John Huston, 1987). Film je posnet po zgodbi, ki jo je spisal James Joyce na začetku dvajsetega stoletja. Še danes se natančno spominjam besed, s katerimi se film sklene v dolgi sekvenci. Drug za drugim postajamo sence. Bolje je, da pogumno preideš v tisti drugi svet, v polnem sijaju neke strasti, kot da z leti blediš in žalostno oveniš. Kako dolgo nazaj si zaklenila v svojem srcu podobo oči svojega ljubimca, ko ti je rekel, da noče živeti. Sam do nobene ženske nisem nikoli tako čutil, a vem, da mora biti tak občutek ljubezen. Pomislite na vse tiste, ki so kdaj živeli, nazaj do začetka časa. In jaz, minljiv kot oni, utripam tudi sam v njihov sivi svet. Tako kot vse okoli mene se tudi ta trdni svet, ki so ga kultivirali in živeli, krči in raztaplja. Sneg pada. Pada na tisto samotno cerkveno pokopališče, kjer leži pokopan Michael Furey. Rahlo pada skozi vesolje in rahlo pada, kot spust njihovega zadnjega konca, na vse žive in mrtve.
 
Nekateri ljudje rešujejo druge ljudi. Nimajo posebnega namena reševati jih, rešujejo jih z načinom, kako so, kako strastno živijo; rešujejo jih torej že s tem, da so. Kot bi se skoznje prelivala magična energija. Čutimo, da želimo biti zraven njih tudi tedaj, ko se ne zgodi čisto nič. Preprosto želimo biti poleg. Že samo zaradi bližine postajamo bolj veseli, bolj mirni in sproščeni. Ob takih ljudeh se ne sprašujemo, kakšen je svet objektivno, kakšen je v resnici, saj nam zadošča občutek, da je vsaj v tistih trenutkih tak, kot bi moral biti. Resnično, obstajajo trenutki življenja, ko smo zares veseli, da srečujemo take ljudi in da smo lahko na kratko ob njih.
 
Taka srečevanja so nagrada za dobra dejanja, ki jih zmoremo. So spodbuda za dobra dejanja in so darilo, zaradi katerega je duša pogumnejša.
 
Ko je duša pogumnejša, je prihodnost svetlejša in bolj zagotovljena. Ni taka, kakšna je, ni več istega, temveč postaja taka, kakršna naj bi bila. Pogumnost duše lahko traja in traja, če so srečanja pogosta. Lahko traja dolgo časa, leta.
 
Pogumna duša je darežljiva in je radodarna. Je širokogrudna in strastna. Globoko v sebi natančno ve, kaj pomeni biti darilo za drugega, kaj je drugi človek kot darilo.
 
Ni pa nujno, da naletimo na ljudi, ki so kot darilo in znajo opogumljati dušo. Kot ni nobene nujnosti ni, da se v veselem decembru pojavi magija, v katero smo tako strastno verjeli kot majhni otroci. Možna je samota, možna je osamljenost, možno je, da nihče ne reče ničesar takega, kar bi dušo ogrelo in jo opogumilo.