Hodim počasi in pazim na srce drugega

Hadley Freeman objavi v današnji številki časnika The Guardian pogovor z igralcem, ki me je navdušil z igro v filmu Back to the Future (Robert Zemeckis, 1985). Da, to je Michael J. Fox, ki že tri desetletja živi z napredujočo parkinsonovo boleznijo. Naslov intervjuja je: Vsak korak je zdaj težak matematični problem, zato ga naredim počasi. Igralec ni optimist, saj se optimizem nanaša na prihodnost, ki je pri napredujoči bolezni povezana s trpljenjem. Namesto o optimizmu govori o hvaležnosti. Ta se nanaša na sedanjost. Po domače: namesto da nekam hitim in sem optimističen, grem počasi in sem hvaležen za vsak trenutek, ki ga imam na voljo. Na hlastam za uspehom tam nekoč v prihodnosti, ne sanjam in ne sanjarim o njem, temveč skušam dojeti, kaj se dogaja ta trenutek, kaj je to, kar je okoli mene. In okoli mene so zlasti drugi ljudje, je to, kar imamo med seboj in je vredno; uspeh me ne zanima niti malo. Čisto naključje je, da smo si včeraj skupaj ogledali film z naslovom Last Christmas (Paul Feig, 2019). Srečni smo, ker smo skupaj, reče na koncu filma Kate, njene besede pa še dolgo spremlja, kar ji reče Tom, nekdanji lastnik njenega srca: pazi na moje srce.

Ko vam trenerji razmišljanja in optimistični klinični psihologi svetujejo, kaj vse naredite, da se boste dobro počutili, in vam s televizijskega zaslona voditelji oddaj vsak dan svetujejo, da razmišljajte s svojo glavo, se je dobro spomniti temeljne Freudove lekcije, ki se je rojevala med njim in njegovimi pacientkami.
 
Freud jim ni svetoval, saj jih je zlasti dolgo in potrpežljivo poslušal. Ni jim svetoval treninga razmišljanja, je pa razmišljal bolje kot trenerji. Veliko je bral, a se s tem ni hvalil. Bil je zdravnik, toda zanimala ga je tudi filozofija. Ne kot trening, temveč kot način, kako se človeško bitje loteva zahtevnih vprašanj o življenju in si zastavlja nova. Ne zastavlja si jih, da bi nanje tudi nujno odgovoril, saj ve, da so nekatera vprašanja neodgovorljiva, da je zanje pomembno, da jih zastavimo in o njih veliko razmišljamo. Tudi skupaj z drugimi ljudmi.  
 
Freud tako globoko dojame, da je življenje zahtevno že samo po sebi, da ga torej ni treba dodatno obremenjevati tako, da hitimo in poslušamo druge ljudi, ki nam nenehno domnevno dobronamerno svetujejo, kaj naj počnemo, da bi uspeli, bili srečni ali vsaj zadovoljni, veseli in nasmejani.
 
Temeljna Freudova lekcija: prični pri sebi, delaj na sebi, toda poškodovan nisi toliko zaradi sebe, saj se nisi sam poškodoval, temveč zaradi načinov, kako je organizirano družbeno življenje ljudi in socialno življenje v okolju, v katerem živiš. Ko popravljaš sebe, zato ne bi bilo slabo dojeti narave socialnih odnosov in družbenih razmerij moči, ki te pohabljajo iz dneva v dan celo takrat, ko se zdi, da te skušajo njihovi zastopniki spremeniti v srečnega, optimističnega in veselega.
 
A družbe ne bomo spremenili čez noč. Do revolucije je še daleč. Do takrat pa imamo drug drugega. In idejo, da je treba paziti na srce drugega – ter sočasno upati, da bo drugi znal paziti na naše.