Hitro razmišljanje za dinamične čase

Redkokdaj se zastavljajo težka, zahtevna vprašanja. Na primer glede podnebnih sprememb in možnosti preživetja ljudi; o ljudeh in njihovih resničnih željah. Laže si je zastavljati lažja vprašanja, ki terjajo kratke in hitre, neobvezujoče odgovore. Ti so po navadi stereotipni in klišejski. Niso učinkoviti, so pa enostavni. Lahko si jih je zapomniti, čeprav niso zelo uporabni ali koristni. Hitro jih pozabimo, potem jih obnavljamo, da jih imam pri roki – za vsak primer. Težka vprašanja so, prav nasprotno, zahtevna in razmišljanje o njih je energijsko potratno. Vzamejo veliko časa in odgovori so prav tako zahtevni za razmišljanje, kar vzame še več časa. Tako razmišljanje pa je koristno vsaj dolgoročno. Zakaj je koristno, čemu naj bi se posvečali tudi težkim vprašanjem?

Koristno je, ker je vsakdanje življenje v veliki meri rutinsko in samostojno. Spontani vtis je, da poteka samodejno, samo od sebe, da deluje kot kak avtomat ali kot kakšna mašina. V resnici je precej drugače. Svet ne more delovati brez ljudi, njihovo delovanje pa je učinek zaznavanja sveta in razmišljanja o njem.
 
Ljudje samodejno zaznavamo svet tako, da objekte v njem razvrščamo, urejamo in povezujemo. Naše razumevanje je zato diskriminatorno, kajti energijsko je najmanj potratno, če tako razvrščanje poteka na ustaljene in uveljavljene načine, ki so del zdravega razuma. Naj navedem primer.
 
Ljudi razvrščamo v majhno število kategorij, zato ločimo dva spola in nekaj ras. Podobno razvrščamo ljudi na te, ki imajo posebne potrebe, in one brez njih. Ključno pri takem razvrščanju pa je, da kategorijam pripisujemo tudi moralni ali etični značaj, zato smo spontano in zelo hitro pripravljeni razpravljati, kako moralni so tujci, kako inteligentni so moški ali kako osebnostno zreli so ljudje s posebnimi potrebami.
 
Spontano smo ljudski psihologi, ki se spoznajo na značaj drugih ljudi, na njihove moralne standarde in osebnostne značilnosti. Drug drugega presojamo po zunanjem videzu, nekaj malega dodajamo na podlagi intuicije, ki nam pove, kakšen je človek po duši.
 
Politike razvrščanja so del zdravega razuma, ki ne mara za kritično razmišljanje, ker je zahtevno, zavezano težkim vprašanjem o naravi našega razvrščanja. Nobeno presenečenje zato ni, da vztrajajo stereotipi in da je predsodke težko odpraviti celo v obdobju, ko postaja kritično razmišljanje modno.
 
Morda pa je problem še veliko večji.

Kate Crawford v knjigi z naslovom Atlas of AI: Power, Politics, and the Planetary Costs of Artificial Intelligence (Yale University Press, 2021) nazorno pokaže, kako sporno je prepoznavanje človekovih čustev v primerih, ko ga prepustimo umetni inteligenci. Sporno je že pri ljudeh, ti pa ustvarjajo umetno inteligenco, ki deluje še dosti preprosteje.
 
Večina sistemov za prepoznavanje čustev danes temelji na psihološkem razmišljanju, razvitem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – predvsem na idejah Paula Ekmana –, ki pravi, da je na naših obrazih šest univerzalnih čustev, ki jih lahko beremo s pravimi tehnikami. Toda novejše raziskave kažejo, da ni zanesljive povezave med obraznimi izrazi in tem, kar dejansko čutimo. Pa vendar imamo tehnološka podjetja, ki pravijo, da je čustva mogoče razbrati že s pogledom na obraze ljudi. Tehnika takega prepoznavanja je vgrajena celo v avtomobilske programske sisteme.
 
Zdravorazumsko zaznavanje in razlaganje sveta, predmetov in ljudi v njem se tako počasi dopolnjuje in krepi z umetno inteligenco, ki je slabša različica zdravega razuma. V prihodnosti, v kateri bo vse raslo, ker rasti pač mora, bo več tudi umetne inteligence.