Historični proces diskusije

Obstaja še ena značilnost človeškega kognitivnega delovanja. Ko naletimo na težko vprašanje, se nanj pogosto odzovemo tako, da odgovorimo na lažje vprašanje, ne da bi se zavedali, da smo zamenjali težje vprašanje za lažjega – in smo zadovoljni. Politiki se na primer na taka vprašanja pogosto odzovejo tako, da sploh začnejo govoriti o nečem drugem, kar je povezano s težkim vprašanjem ali pa niti ni. Že od daleč je videti, da je preprosto manj naporno odgovarjati na lažja vprašanja, poleg tega pa terjajo težka vprašanja še nekaj. Nanje namreč ne moremo odgovoriti hitro, v kratkem času in intuitivno.

Znanost prepoznava dva načina razmišljanja in delovanja možganov, ki ju tehnično imenujemo sistem 1 in sistem 2. Za slednjega je značilno razmišljanje, ki je naporno, urejeno, lotimo pa se ga zato, ker imamo interes ali željo, da to počnemo. Terja pozornost in natančno analiziranje po korakih, ki se izključuje s prehitrim sklepanjem ali s skakanjem k sklepom (v angleščini jumping to conclusions).
 
Razlike med sistemoma so pomembne zlasti v šoli, v kateri vselej primanjkuje časa za počasno, urejeno in natančno razmišljanje, ker se nekam mudi, pomembne pa so tudi v vsakdanjem življenju, saj se tudi tam ljudem bolj ali manj vselej mudi. Sklepati smem, da je takega razmišljanja v življenju ljudi manj, kar pomeni, da je več hitrega, intuitivnega skakanja k sklepom. 
 
V luči zapisanega bom natančno prebral knjigo pogovorov, ki sta jih imela spomladi leta 1956 Adorno in Horkheimer. Naslov knjige je K novemu manifestu (Towards a New Manifesto, Verso, marec 2019).
 
Adorno in Horkheimer sta se pogovarjala, da bi nastal nov manifest kot odziv na Komunistični manifest, ki sta ga spisala Marx in Engels sto let pred njima. Besedilo je zato izjemno dragoceno že zato, ker lahko primerjamo dve knjigi, ki sta naravnani k istemu – k spremembi sveta na bolje.
 
Počasno branje mi za potrebe tega zapisa postreže s tremi preprostimi, a pomembnimi ugotovitvami.
 
Prvič. Temelj Marxove epistemologije ali spoznavne prakse je refleksija realnosti. Ne odslikavanje, tako kot v zrcalu, saj je zrcaljenje neproduktivno in ne ustvari ničesar novega, ker zgolj zrcali obstoječe. Refleksija realnosti, prav nasprotno, vselej ustvari nekaj novega, nekaj, česar se ljudje, oklepajoč se realnosti, ne morejo videti. Brez refleksije realnosti imamo na voljo zgolj to, kar imenuje Adorno mumbo-jumbo in pozitivizem. Več istega torej, saj se realnost iz dneva v dan spreminja, nastajajo pa novi in novi dodatki. Pri tem je morda zelo pomemben Adornov komentar, da se človek, ki razmišlja, ne bi smel ustaviti pri bližnjicah in pri tem, kar sam imenuje reproduktivno razmišljanje – to je razmišljanje, ki pomeni zgolj obnavljanje danega. Razmišljanje, ki ga ima v mislih Adorno, je razmišljanje o drugosti same realnosti, o tem, česar se realnost ne zaveda. 
 
Drugič. Ko začne človek razmišljati, ustvarja medij med objektom, s katerim hoče nekaj narediti, in samim seboj. S tem ustvari možnost, da preseže to, kar se mu spontano ponuja v razmislek. Divjak, ki ulovi svojega sovražnika, pravi Adorno, ima možnost, da razmišlja, ali ga bo pojedel ali ne. S tem pa je že odprta možnost, da preseže samo logiko nasilja. Ko torej razmišljam, že ustvarjam pogoje, da se ne obnašam več tako, kot sem se še včeraj.
 
Torej sem na dobri poti, da ustvarim kaj novega, to pa je natanko to, kar je učinek tega, kar imenuje Marx refleksija realnosti.
 
Tretjič.  Refleksija realnosti mora biti naravnana k univerzalnemu, kajti če ni, pomeni lahko le več istega [partikularnega]. Kar izrečem, ko razmišljam, dodaja Horkheimer, je tako naravnano k univerzalnemu, to pa pomeni, da v tem trenutku [kot partikularno bitje] še ne vem, ali je tudi res ali ni. Zadeva bo jasna šele pozneje, in sicer zaradi tega, kar imenuje Horkheimer historični proces diskusije.
 
Hvala obema za dober pogovor.