Hipoteza o posttravmatski rasti – 1.

V sredo začenjam z letošnjimi predavanji. Naslov: Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti. Pokazal bom, kako pomembni so za uživanje zadovoljstva, sreče in blagostanja medsebojni odnosi, kako problematično je lahko naslavljanje na posameznika, naj sam skrbi zase in za svojo srečo oziroma uspeh, koliko napačnih domnev imajo ljudje o tem, kar zares potrebujejo v življenju in kar jim lahko pomaga, da postanejo zadovoljni, izpolnjeni in srečni. In moja glava ideja je, da je morda prav v obdobju pandemije razmišljanje o posttravmatski rasti pomembnejše kot prej, saj je zgodovina že zdavnaj postregla z obilico dokazov, kaj vse lahko naredijo ljudje skupaj, če se organizirajo in povežejo. Poudarek je torej na besedici skupaj, ne na ideološkem vabilu, naj uspe vsak zase.

Za začetek se ustavim pri Sokratu in njegovi izjavi, ki me spremlja še iz časov stare Juge: koliko je predmetov, stvari, objektov, dobrin, blaga, ki jih ne potrebujem. Potrebujem jih nekaj, to prav gotovo drži, večine pač ne. Zakaj, čemu so potem tam, na svobodnem trgu? Vprašanje je na mestu in je smiselno. Prav tako sem prepričan, da se je vredno vračati k velikim idejam iz preteklosti in jih misliti na nove načine. Premišljene so bile že velikokrat – prav zato, ker so dobre.
 
Pa vendar ni tako samoumevno, da se želimo vračati k modrostim in jih vnovič premisliti. Freud nas je namreč poučil, da se človeško bitje lahko tudi upira takemu početju, da lahko teži k ugodju, ki mu tega ne dovoli, da je lahko celo saboter lastnega ugodja in blagostanja. Človeška bitja zato niso enoznačno naravnana k temu, kar jim je najbolj v korist. Lahko se naravnajo, kajpak, ni pa nujno, da se.
 
Z idejo o posameznikovi zmožnosti za naravnavanje na to, kar mu je v korist, kar povečuje njegovo blagostanje, je neločljivo prepletena druga ideja. To je ideja o vzajemni odvisnosti ljudi. Zelo redki so primeri, ko lahko človek sam poskrbi za svojo srečo in je pri tem povsem neodvisen od drugih ljudi; mislim celo, da takega primera sploh ni – vselej potrebujemo vsaj enega drugega človeka, da lahko skrbimo za lastno srečo. Navsezadnje potrebujemo nekoga, da opazi našo srečo.
 
Pozivanje ljudi, naj vsakdo skrbi in poskrbi za lastno srečo, je zato problematično skoz in skoz. Je pa pomembno, kot bomo videli v nadaljevanju, v katerem razmišljam o vpetosti sodobnega človeka v neoliberalne koordinate kapitalističnega življenja.
 
Recipročnost ali vzajemnost je bistvena, jedrna ideja človeške eksistence. Vemo pa tudi, da se posamezniki zelo hitro prepričajo, da ne potrebujejo nikogar, da lahko sami skrbijo zase in za svoje blagostanje, da so dovolj notranje močni in stabilni, da imajo močno voljo, ki za to povsem zadošča, in notranjo motivacijo, ker so nekje slišali, da jo je dobro in koristno imeti. Prav tako vemo, kako zelo so nagnjeni k pretiravanju, k vraževernosti in zlasti k iskanju iveri v očeh drugih ljudi, medtem ko bruno v lastnih mimogrede in z lahkoto spregledajo ter se vedejo, kot da ga tam sploh ni.
 
Spoznanje je izjemno pomembno tudi v luči pretiravanja, da lahko posamezniki nekako iz globin lastne duše vlečejo nitke, ki naj bi jim pomagale uživati blagostanje. V resnici nam že zdravi razum pove, da obstajajo dejavniki zunaj nas, ki šele zares omogočajo kaj takega. To so medsebojni odnosi. Ti niso znotraj posameznikov, ne najdete jih v njihovem notranjem okolju. Ne, odnosi so po definiciji zunaj posameznika. So med ljudmi, zato govorimo o pomenu tega, kar imajo ljudje med seboj, ne vsakdo sam v sebi.
 
Ljudje tako včasih rečejo, da ne potrebujejo drugih ljudi, da bi bili srečni. To je povsem nesmiselna trditev. Seveda jih potrebujejo. Tako pravijo le zato, ker so razočarani, tesnobni, ker se bojijo drugih ljudi in odnosov, ker so poškodovani.
 
Pretiravajo pa tudi ljudje, ki radi navajajo Nietzscheja in njegovo izjavo, da ga krepi, kar ga ne ubije. V resnici smo ljudje izjemno fragilni, občutljivi. Poškodujejo nas, včasih trajno, že drobna zavračanja, ki jih niti ne opazimo, ne zaznamo dobro, nanje sploh nismo pozorni. Potem nosimo bremena takega zavračanja dolga leta s seboj, dokler se morda ne uležemo na kavč h kakemu analitiku, da bi mu končno vse povedali.
 
Med drugim tudi zato, ker nimamo nikogar, ki bi nas bil voljan poslušati in ki bi nas tudi znal poslušati.