Hendikep, subjekt in sreča

Zgolj naključje je hotelo, da me je pred dvema dnevoma Žiga vprašal, če sem že videl film Crip Camp, in da se sem se v istem času pripravljal na naslednje predavanje. V filmu slišimo tudi izjavi, ki sta za moje predavanje zelo pomembni. Prva izjava: tam, v kampu, ni bilo zunanjega sveta. Druga izjava: jaz ne vem, kaj je moj hendikep. Znašel sem se v skušnjavi, da bi bil pogoj za poslušanje mojega predavanja ogled tega izjemnega dokumentarca, vendar sem si premislil. In morda je za predavanje ključno tole, kar tudi slišimo v filmu: v vsakdanjem življenju obstaja hierarhija; otroci z otroško paralizo so na vrhu, ker so videti bolj normalni, mi s cerebralno paralizo pa smo na dnu lestvice; v kampu smo bili vsi samo otroci – bili smo bratje in sestre.

V sredo imam torej novo predavanje iz cikla Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti. Tokrat bom spregovoril o nagovoru, predavanje bo torej nagovor, o povabilu, o nenavadni, neobičajni možnosti. Tudi o tem, da človek lahko postane srečen, vendar zlasti o nečem drugem. Razmišljal bom o njegovi zmožnosti za preobrazbo, celo radikalno preobrazbo, na koncu pa tudi o zmožnosti za srečo, ki je daleč onkraj vsakdanjega zadovoljstva.
 
Živimo v svetu, v katerem je veliko razmišljanja o strukturah sveta, o mehanizmih, ki ga določajo, načelih ali zakonitostih sveta. Tako razmišljanje je pomembno, da bi razumeli delovanje sveta, kaj ga poganja, oblikuje in preoblikuje. V njem je tudi veliko iskanja zadovoljstva in odvisnosti od tega, kar ponujajo kapitalistični trgi. Zadovoljstvo je očitno zelo pomembno; hierarhije prav tako.
 
Zanima me zlasti nekaj drugega, kot rečeno. Zanima me nenadni dogodek, zanima me presenečenje, zanima me človekova zmožnost za odločitev, to, kar imenujemo kontingentno. To nima nobene resne zveze z zadovoljstvom.
 
Zanima me zato, ker imajo posamezniki izkušnjo, zelo posebno izkušnjo. To je tudi svojevrstni test, je posebna, nevsakdanja preizkušnja, ki omogoča izkušnjo, o kateri razmišljam.
 
Vsakdanje življenje je polno povprečnih izkušenj in povprečnih zadovoljstev. To so zadovoljstva, ki jih človek želi kopičiti prav zato, ker so povprečna. Tvorijo mrežo, po kateri se lahko premika. Včasih reče, da je zadovoljen s svojim življenjem.
 
Lahko rečemo, da tvori življenje nekaterih ljudi mreža povprečnih zadovoljstev, ki jih je mogoče še povečevati in stopnjevati.
 
Posameznik pa lahko tudi preseže mrežo povprečnih zadovoljstev, ne da bi skušal zadovoljstva povečevati, krepiti ali nadgrajevati. Govorim torej o nečem drugem.
 
Sreča, ki ni isto kot zadovoljstvo, ni mogoča, če je človek ujet v mrežo povprečnih izkušenj in zadovoljstev. Sreča je onkraj takih zadovoljstev in hierarhij. Zanje je zmožen vsak človek. Vsak človek pa je zmožen tudi za srečo.
 
Obstaja torej razlika, ki ni le razlika med zadovoljstvom v mreži zadovoljstev in srečo, temveč je tudi razlika med posameznikom in subjektom.
 
Razlika med posameznim človeškim bitjem z identiteto in subjektom je ključna za razumevanje nenavadnosti, o kateri govorim. Vsaka epizoda življenja, pa naj bo še tako malenkostna ali minimalna, pravi Alain Badiou, je lahko povod za doživljanje Absolutne in s tem resnične sreče. Drugo, o katerem ves čas razmišljam, je čista izbira; ta je onkraj vsake možne izbire za to ali ono dobrino, za ta ali oni predmet poželenja.
 
Čista izbira nima predhodnika, do nje ne vodi nobena ideja, nobeno načrtovanje korakov. Ni pomembno, koliko korakov do sreče človek izbere, do čiste izbira ne vodi nobeden.
 
Človek je zmožen za čisto izbiro. Ne izbira med blagom na trgu, temveč izbere čisto izbiro; izbere jo kot subjekt.
 
Izbiro čiste izbire spremlja izkušnja Absolutnega. Zaradi nje človek subjekt čuti, da ni več posameznik, ujet v mrežo povprečnih izkušenj in povprečnega zadovoljstva v hierarhično urejenem svetu. Čuti, da je srečen.
 
Resnična sreča je v čisti izbiri, ki je etična, kar pomeni da ne prenese nobene hierarhije. Njeno nadaljevanje je simbolno poslanstvo v svetu, v katerem se subjekt ne sprašuje več, kaj naj stori, da bo povečal svoje zadovoljstvo, saj ga to ne zanima več. Zanimalo ga je kot posameznika, od katerega so drugi posamezniki pričakovali, da bo nekaj storil, da bo uspešen, da bo zadovoljen s povprečnimi vsakdanjimi izkušnjami.
 
To je bilo prej, sedaj je drugače.