Hendikep današnjega časa

Ameriški filozof Jason Stanley je napisal knjigo z naslovom How Fascism Works. V njej raziskuje idejo, da je za fašizem značilno tudi normaliziranje. To je proces, zaradi katerega so ljudje prepričani, da je nekaj normalno in da je od nekdaj tako. Verjamejo torej, da je to, kar je normalno, preprosto naravno in dano od nekdaj, čeprav v resnici ni. Tako normaliziranje je nevarno, ker ljudje prenašajo in tolerirajo normalno že po definiciji. Kar pomeni: če bi bilo normalno, da ljudem režejo vratove, bi ljudje to preprosto prenašali kot nekaj naravnega in kot nekaj, kar se dogaja od nekdaj. Ste torej res vselej pripravljeni prenašati, kar je normalno? Vprašanje je pomembno tudi zato, ker je za fašizem značilno še nekaj: popolna lojalnost do oblasti, ki je absolutno nevprašljiva, navadno pa jo zastopa en sam človek. Taka lojalnost je neposredno povezana z antiintelektualizmom, saj je zanjo potrebno, da ljudje čim manj razmišljajo in čim bolj verjamejo ljubljenemu voditelju.

Moje delo pomeni vsakdanje srečevanje z ljudmi, ki veljajo za drugačne. Vsak dan se zato srečujem z drugačnostjo. Ki je sicer dragocena, splošno vzeto, ker je tak kliše, dokler ne postane cokla. In v teh krajih postane zelo, zelo hitro natanko cokla, ovira, problem, hendikep. Diskriminacije je zato tamle zunaj, koliko hočete.
 
Zgodba o nevidnem in vidnem nasilju nad ljudmi ima nadaljevanje. Oglašajo se mi ljudje in pripovedujejo svoje štorije, iz katerih je razvidno, da ima danes očitno posebno vlogo tudi nekakšna ljudska psihologija, na katero se seveda itak spoznajo vsi, ki imajo diplomo iz psihologije, pa tudi vsi, ki je nimajo. Morda se razvijajo celo nove oblike diskriminiranja ljudi. Ne vem, bo treba zbrati še več objektivnih podatkov. Za danes naj zadošča anekdota, pa še eno knjigo o tem sem prebral.   
 
Za ženske že od nekdaj velja, da so toplejše od moških, karkoli že to pomeni. Da so bolj čustvene in bolj mehke in bolj nežne in podobno. Kar samodejno pomeni, da so nekatere ženske take, da širijo okoli sebe dovolj topline in nežnosti in mehkobe, medtem ko nekatere druge tega ne širijo dovolj, saj ne morejo biti vse enake. Zlasti moški, morda predvsem šefi, hitro zaznajo ali začutijo ali dojamejo, da obstaja taka razlika, kar pomeni, da morda ni tako pomembno, kako profesionalna je ženska, koliko ve in kako pametna, iskrena in poštena je, kot je pomembno, koliko omenjene ženskosti premore in koliko je širi okoli sebe. Nekateri šefi so zato kot majhni otroci, ki nezavedno pričakujejo, da se bodo ženske okoli njih obnašale do njih, kot so se nekoč njihove matere.  
 
Ljudje smo seveda po rasti tudi nižji ali višji. Zopet se ponuja razlika, na podlagi katere lahko izbirajo sodelavce in sodelavke. Če je ženska prenizka, je morda ne bodo sprejeli na delovno mesto, ker so zanimivejše visokorasle ženske. Podobno velja za telesno težo. Kot morajo biti manekenke živi okostnjaki, je tudi za druge ženske pričakovano, da bodo suhe, če hočejo uspeti.
 
Nobenega dvoma ni, da je uspeh precej povezan z zunanjo podobo, s telesnimi značilnostmi ljudi. V knjigi Without Saying a Word: Master the Science of Body Language and Maximize Your Success (Kasia Wezowski, Patryk Wezowski, 2018) tako najdemo kup nasvetov, kaj vse moramo storiti s svojimi telesi, če hočemo biti uspešni. Ob branju nastaja tudi vtis, da so ljudje pošteni in odkriti, iskreni in inteligentni, da razumejo telesno govorico in znajo razlagati čustvena stanja drugih ljudi, da so pri tem dobronamerni, blagi in sprejemajoči, vendar to preprosto ni res, kar dokazuje taista psihologija, na katero se sicer sklicujejo, ker so prebrali premalo knjig. Včasih sicer je, v veliki večini primerov pa ni.
 
Ali me zato preseneča, da celo visoko izobraženi ljudje verjamejo v Boga, hodijo v cerkev, molijo in so bolj ali manj prikriti rasistični laični psihologi? Seveda me ne. Me preseneča, da je tamle zunaj toliko izključevanja, diskriminacije in ločevanje ljudi na naše in njihove, na te, ki so ljudje v polnem pomenu besede, in one, ki niso, čeprav naj bi bili načelno vsi za inkluzivno družbo brez diskriminacije in brez izključevanja? Itak, da me ne. Tudi ljudje okoli Hitlerja in v njegovi vladi so imeli doktorate znanosti in visoko izobrazbo, nekateri so celo redno prebirali Kanta in Schopenhauerja in Nietzscheja, poslušali Beethovna in Wagnerja in druge klasične skladatelje, potem pa kljub temu odhajali zjutraj na delovna mesta, kjer so vedno znova ukazali onim niže na hierarhični lestvici, naj zakurijo še tisoč Judov, tisoč Slovanov in ciganov, vržejo v peč še kakega invalida in homoseksualce in vse druge ljudi, za katere so bili celo na smrtni postelji, ko so stali pod vešali, iskreno prepričani, da so premalo vredni, da bi hodili po obličju tega nesrečnega planeta, in da so prav oni zgodovinsko poklicani, da se jih znebijo za vse večne čase.
 
In na žalost še vedno veliko ljudi, pa naj imajo doktorate ali ne, verjame, da ima vsak človek svojo ceno, da je mogoče vsakega kupiti in da prej ali slej vsakdo poklekne.