Hegel, dialektika in Božiček

V naši kulturi, pa ne le v njej, velja, da otroci za silo nekaj časa še verjamejo v Božička, potem pa neizogibno napoči dan, ko spoznajo, da ga v resnici sploh ni, oziroma ga odigrata oče in mati, ker je taka navada. Razočaranje otrok je lahko veliko, nekateri pa dejstvo mirno sprejmejo kot še eno objektivno danost. Pomembno je, da obstaja čarobni december, da se je in pije, veseli in žurira. Tam je obvezno tudi potrošniški naval na trgovine, ker je treba kupiti kup daril, pritaknejo pa se še okraski in jaslice in maše in polnočnice in vse drugo. Le redki pa vedo, kaj Božiček pomeni izvorno, kaj odkrijemo, če se le malo poglobimo v pretekle ideje in razmislimo.

Danes morda živimo v poznem kapitalizmu ali pa je pozni kapitalizem zgolj fraza, saj je vseeno, dejstvo je, da je čarobni december bistveno in v celoti zaznamovan z njim. Čarobnost zadnjega meseca v letu je tako prepojena z logiko dobičkov, dobičkonosnosti, zapravljanja in kupovanja dobrin, ki jih ne potrebujemo, da je razmislek o vsem tem zares na mestu.
 
Kakšno zvezo ima zapisano s Heglom? Zveza je beseda dialektika, o kateri je Hegel razmišljal velik del svojega življenja. Dialektično razmišljanje nam pomaga odkrivati kontradikcije in notranja protislovja ljudi pa tudi samega sveta.
 
Božič tako danes spontano povezujemo z rojstvom Jezusa Kristusa, božjega sina, ki pa v resnici ni bil niti božji sin, saj je samega sebe imenoval Sin človekov, niti ni bil rojen decembra, če sploh ne omenjam, da je žaljivo za razum, če nekdo reče, da ga je spočel sveti duh, rodila pa devica. Skupek mitov in simbolov, ki se je nabral skozi stoletja, je danes naddoločen s ključno funkcijo, ki jo ima čarobni december, s funkcijo, s katero se sam Jezus ne bi nikdar strinjal, saj podpira kapitalizem. Tako kot je pregnal krošnjarje, preprodajalce in menjalce denarja iz svetega hrama, bi danes razgnal kapitaliste.
 
Jezus, ki je bil v svojem času po lastnih besedah prinašalec meča, da bi razdelil, je danes klišejsko utelešenje ljubezni; zgodnje krščanstvo kot revolucionarna ideologija je danes manj kot bled spomin; pristna želja verujočih, da bi ustvarili drugačno občestvo, v katerem bi bili srečni, je zamenjala želja po denarju, privatiziranih sanjah in kopičenju kapitala; krščanski festivali bratstva in solidarnosti trpečih so pozabljeni, saj je praznovanje božiča le družinski praznik, ko se družina zapre sama vase, ulice pa so takrat skoraj prazne; institucionalizirana sreča ljudi je zamenjala iskrena prizadevanja občestev, da bi ustvarila dobre pogoje za skupno življenje brez hierarhij in medsebojnega izkoriščanja; zgodovinske družbene akcije so prepovedane, češ da so zgolj slabo prikrite oblike terorizma; notranji razmisleki o človeških eksistencah in razmerjih z bogom so razgradili oglasi, propaganda, EPP in politični slogani brez vsebine; pomen daril se meri po količini denarja, ki si ga ljudje lahko privoščijo za njihov nakup; tiha kontemplacija ob koncu leta je preglašena s hrupom, nesmiselnimi vzkliki in ideološkim priganjanjem, naj pohitimo, da ujamemo še zadnje dobrine, preden izginejo s polic prepolnih trgovin.  
 
Namesto krepitve odnosov med različnimi ljudmi in poglabljanja sočutja, empatije in medsebojnega razumevanja se v čarobnem decembru še bolj kot sicer utrjujejo povezave med kapitalističnim Imperijem in vrhovnim poglavarjem Cerkve. Kapitalizem in religija z roko v roki ustvarjata tako neverjetne količine kapitala in dobičkov, da bi Jezusa, ki je hodil naokrog v opankih in pokrit z rjuho, gotovo kap.
 
Mir na Zemlji in dobre želje vsem ljudem so v taki perspektivi le slaba šala, kajti večina ljudi na tem svetu razen dobrih želja nima nobenega premoženja, mir pa je tudi slabo prekrit z najnovejšim podatkom o tem, koliko orožja so letos prodale največje orožarne sveta, kot so ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska.
 
In ko zagleda luč sveta Marakeška deklaracija, se prav v čarobnem decembru najde kup ljudi, ki zopet protestira natanko proti prihodu tistih nesrečnikov, med njimi je vse več podnebnih beguncev, ki jim sicer želijo veliko dobrega, zdravja, sreče in miru, vse to pa tudi zares potrebujejo, saj drugače ne bi imeli niti najmanjše potrebe, da zapuščajo domove in bežijo v svet.