Grožnja sebi ali premišljevanje samomora

Pred časom sem že zapisal paradoks depresivnega človeka, ki je tale: živim življenje, ki me počasi uničuje. Depresivni človek zato živi vsak dan čisto malo manj, če lahko tako rečem. Občutek ima, da je življenje težko, da je težko živeti, da je naporno in zahtevno, da celo nima nobenega smisla zjutraj vstati s postelje, zato je včasih na poti k samomoru. Poskus samomora je mogoče razumeti kot poskus bega, odmika iz takega sveta, v katerem je življenje iz dneva v dan bolj neznosno. Paradoks pa je tudi tale. Depresivni in k samomoru nagnjeni človek čuti, misli ali verjame, da ima osebne probleme, za katere ne vidi nobene rešitve, probleme, za katere verjame, da so velikanski in sploh nimajo rešitve ter da je rešitev v begu. A tamle zunaj je veliko ljudi, ki imajo natanko enake probleme, torej sam ni nič posebnega, in veliko ljudi, ki imajo hujše probleme. In ne naredijo samomora.

Sedaj pa nekaj čisto drugega.
 
Ko se je svetovna elita prvič zbrala v mondenem Davosu, sem kot otrok socializma hodil v osnovno šolo v stari Jugi, ki je kajpak ni več, kot ugotavljajo številni ljudje. Pojma nisem imel niti o elitah niti o Davosu. V naslednjih dneh se bo elita zopet zbrala v tem švicarskem gorskem letovišču, toda sedaj je drugače. Ne hodim v osnovno šolo, Juge ni več, celo socializma in komunizma ni več, Kitajska se sicer še vedno imenuje komunistična, vendar ima resne težave s poimenovanjem, in vem, da roma v Davos politična in ekonomska elita, da bi modrovala, kako izboljšati stanje sveta. To ne pomeni, da je stanje slabo, pomeni pa, da bi lahko bilo še boljše; razmišljanje o izboljšanju sveta je v tej luči kajpak hvalevredno. Znanstvene analize, ne jaz, da ne bo pomote, pa dokazujejo, da je svet v nekaterih razsežnostih svojega obstoja danes vendarle na slabšem, kot je bil leta 1971. Deset let po zadnji gospodarski krizi in v obdobju dolge depresije je namreč povsem jasno, to dokazujejo objektivne številke, da je rast plač, investicij in produktivnosti skromna in da so denarni trgi prenapihnjeni. Močna in trajnostna rešitev zadnje krize je še vedno zgolj pobožna želja, zavita v iluzije, da krize vendarle ni več in da je premagana. Poleg tega let 1971 nihče ni govoril o podnebnih krizah, ki bodo v prihodnosti bistveno zaznamovale življenje na tem planetu, zaznamujejo pa ga že sedaj. Najpomembnejše in najhujše grožnje obstoju življenja so namreč suše, orkani in tajfuni, poplave, gozdni požari, taljenje ledu, segrevanje oceanov. Človek bi pričakoval, da bo politična in ekonomska elita v Davosu nazorno pokazala vsem ljudem, kako naj se človeštvo zavaruje pred njimi in se še pravočasno reši, vendar tega ne bo naredila. Zakaj ne?
 
Ker bi moral biti konkretni scenarij onkraj žargona in novoreka, puhlic, klišejev in praznih metafor, po katerem bi se ravnalo človeštvo, takle. Sledi kratek povzetek.
 
Ljudje z vsega sveta spoznavajo, da je ogrožen obstoj človeštva in vsega živega, zavedajo se, da se lahko izvlečejo samo skupaj, s sodelovanjem. Da nobeno podjetje ne more preživeti, če ne sodeluje z drugimi podjetji. Prav zato se je svetovna elita odločila, da nemudoma zastavi zelo ambiciozne cilje, kako zmanjšati porabo fosilnih goriv in jo sploh ukiniti v najkrajšem možnem času, ne šele do leta 2040 ali 2050. Prav tako se je odločila, da izdela sodobno različico globalnega Marshallovega načrta, s katerim bo pomagala revnim državam sveta, da postanejo brezogljične družbe. V načrt že vlaga bilijon dolarjev in poziva vse vlade sveta, da sodelujejo pri njegovi izvedbi.
 
V času moje mladosti je bil komunizem/socializem nekakšna grožnja, proti kateri se je bojeval ves kapitalistični svet. Danes te grožnje ni več, je pa kapitalizem največja grožnja samemu sebi. Kako se bodo njegovi zastopniki borili proti tej grožnji, če pa je niti ne prepoznavajo?