Groteskni neuspeh javnega življenja

1/4/2022

Živimo v svetu, v katerem je pomembnejše od reševanja civilizacije in življenja na planetu reševanje bank, korporacij, ščitenje elite pred morebitnim bankrotom, zagovarjanje profitov pred ljudmi, slavljenje slavnih osebnosti in širjenje najbolj skrajnih, logično napačnih in nesmiselnih klišejev, mnenj in puhlic. To je obenem svet, v katerem je mogoče biti proti cepljenju in obenem trditi, da so ljudje, ki se cepijo, navadni hlapci, uboge prodane duše, ki ne znajo misliti s svojimi glavami. Sistematično okrepljena brezbrižnost tako deluje kot nepredirna stena, skozi katero glas razuma preprosto ne more prodreti, zato je v teh dneh vse težje vzdržati in verjeti, da je še mogoče kaj narediti.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so ljudje množično proti cepljenju? Vse to je mogoče, če ljudje verjamejo v določene zadeve. Brez takega verjetja ni mogoče biti proti cepljenju.

V trenutnem svetu pa je na delu še nekaj drugega, kar naddoloča odnos do cepljenja. Na delu je nekaj, kar povsem popači razumevanje osebne svobode ljudi in njihove zmožnosti za odločanje. Osebna svoboda namreč ne vključuje pravice, da človek škodi drugemu človeku, da ga prizadene, rani, poškoduje. Ne vključuje pravice, da zmanjšuje njegovo blagostanje. Človek se lahko odloči za zmanjševanje lastnega blagostanja, vendar še vedno nima pravice vplivati na druge ljudi tako, da se zmanjšuje njihovo blagostanje.

Obenem ima dolžnost, o kateri piše Emmanuel Lévinas. To je dolžnost, ki jo začuti, ko stoji pred drugim človekom, s katerim se pogovarja. Filozof razume pogovarjanje kot način prihajanja izza zunanjega videza, izza forme – odpiranje v odpiranju. Kako torej biti proti? Dodajam: v svetu, v katerem standardi vedenja in komuniciranja strmo padajo že nekaj časa.

Prvič. Ne verjameš v znanost. Napak. Znanost namreč ni nekaj, v kar verjameš. To je religija, znanost temelji na dvomu in eksperimentih, proizvaja pa vednost. Drugič. Trdiš, da znanost ne ve vsega. Še ena napaka. Nihče ne ve vsega. Če smo natančni: Vse niti ne obstaja. Tretjič. Trdiš, da nam vladajo korporacije. Nova napaka. Korporacije so podjetja, ki izdelujejo produkte in jih ponujajo na svobodnih trgih. Vladamo si sami. Četrtič. Proti si, ker ti je vseeno za moralne in etične standarde. Vseeno ti je, da lahko širiš virus na druge ljudi, od katerih bodo nekateri zagotovo umrli.

Freud bi na tem mestu dodal, da je na delu Tanatos, gon smrti. Na delu ni le neracionalno vztrajanje, na delu nista zgolj upiranje in protestiranje. To pomeni, da je številnim ljudem, ki so proti cepljenju, vseeno, ali še živijo ali pač ne. Kot bi se vdali in si mislili, da če gre vse k hudiču, pojdimo vsaj v stilu.

Preberem še članek, ki ga je za časnik The Gaurdian spisal George Monbiot, potem ko si je ogledal film Don't Look Up. Takole zapiše: Film je po mojem mnenju močno rušenje grotesknih neuspehov javnega življenja. In sektor, katerega neuspehi so najbolj brutalno izpostavljeni, so mediji. Popolnoma se strinjam, kakor se strinjam z avtorjevo ugotovitvijo, da se človeška bitja bolj ali manj vedno obnašajo predvidljivo enako, ko se soočajo z resnico lastnih življenj: odvračanje pozornosti, zanikanje, utajitev, zablode.

Zemlja je zato ploščata, podnebje in vreme nadzorujejo Judje, vlade prikrivajo dejstva o zunajzemeljskih bitjih, korporacije nas nadzorujejo, vsi nam hočejo slabo.

Ali kot pravi Monbiot: To je strukturna neumnost, ki so ji mediji zavezani. To je antiintelektualizem, je sovražnost do novih idej in je odpor do kompleksnosti. To je odsotnost moralne resnosti. Prazni trač o slavnih osebnostih in potrošnem materialu ima prednost pred preživetjem življenja na Zemlji. To je obsedenost z ustvarjanjem hrupa, ne glede na signal. Je refleksno usklajevanje s statusom quo, kakršen koli že je. Pred našimi očmi poteka neskončna promocija stališč najbolj sebičnih in antisocialnih ljudi ter izključevanje tistih, ki nas skušajo braniti pred katastrofo, z obrazložitvijo, da so »vredni utišanja«, »skrajni« ali »nori«.

7 Comments

Ajaa

1/5/2022 01:02:28 am

"Sistematično okrepljena brezbrižnost tako deluje kot nepredirna stena, skozi katero glas razuma preprosto ne more prodreti, zato je v teh dneh vse težje vzdržati in verjeti, da je še mogoče kaj narediti."

Kaj pa prisluhniti komu z one strani, ljubkovalno imenovanih ravnozemljaši?

morda bi vas zanimalo kaj ima za povedati dr. Tomaž Mastnak v današnjem Dnevniku?
morda pa tudi ne.

"Znanstvenega konsenza ni o ničemer v zvezi s covidom. Videz konsenza ustvarja cenzura, izključitev celega spektra stališč in pogledov, ki se razlikujejo od uradne linije, in nedopuščanje znanstvene in širše javne razprave. ...

... Del stroke v nasprotju s strankami še kar vztraja pri obveznem cepljenju in cepljenju otrok kot edini rešitvi. Kako naj to uskladimo z vedno številnejšimi dejstvi, ki kažejo, da je problem bolj zapleten? Ameriški CDC se je odpovedal PCR-testom, ker niso zanesljivo diagnostično sredstvo, nanje pa se opirajo proticovidni ukrepi. Po Swiss Policy Report je negativna učinkovitost cepiv v določenih demografskih kategorijah v Veliki Britaniji 100-odstotna. To pomeni, da je med cepljenimi dvakrat več okuženih kot med necepljenimi. Nemška vlada poroča, da je 96 odstotkov okuženih z omikronom polno cepljenih. Beremo statistike o naraščanju ekscesne smrtnosti, katere vzrok ni covid. Gledamo, kako na igriščih cepajo športniki. Med otroki se v ZDA širi miokarditis, v Kanadi pa neznana nevrološka bolezen. Po Pfizerjevem lastnem šestmesečnem poročilu je bilo med cepljenimi več bolezni in smrti kot med necepljenimi. In Pfizer je za velikanske denarje kupil farmacevtsko firmo, ki je glavni proizvajalec zdravil proti miokarditisu in avtoimunskim boleznim. Do kdaj si bodo zdravniki zapravljali ugled in vse to odrivali na stran kot teorije zarote?

Badum Badum

1/6/2022 02:03:45 am

Ne bi škodilo si prebrati knjigo Knowing Our Limits, v kateri filozof Nathan Ballantyne uporablja termin »epistemološko motenje posesti«.

V nekem intervjuju poda naslednjo definicijo:
Ballantyne:
I coined the term “epistemic trespassing” to label situations where someone with competence or expertise in one field moves into a different field and passes judgment—despite lacking knowledge and skill in the other field. We often rush to judge even when we’re incompetent. Social media platforms, for example, encourage people to pontificate on issues far from what they know. Once you understand the idea of epistemic trespassing, you come to see that it applies all over the place.
I’ve argued we should be especially concerned when we knowingly trespass and yet hold highly confident opinions. When we realize we lack some evidence or skills to judge effectively on an issue, we’ve got good reason to distrust our judgments. When we figure out we are trespassing, we shouldn’t put too much stock in our own feeling that we are right. Trespassing is not normally a reliable way to reach accurate opinions.
But I’m certainly not against trespassing across the board. Pushing beyond our normal boundaries is inevitable in some types of inquiry and can be beneficial. The trick is to realize what we’re doing and do it humbly. We can, for instance, investigate a topic outside our circle of competence without holding confident views. Being a humble, self-aware trespasser means learning from cross-field experts, not rejecting their insights—maybe even collaborating with them instead of ignoring them. Learning and teamwork can hopefully filter out trespassers’ most egregiously bad ideas and turn the most promising ones into productive contributions.

... Public intellectuals in the limelight make me a little nervous, to be honest. They’ve got impressive jobs and awards. Maybe they advise world leaders and captains of industry or appear on talk shows. But I worry some of them haven’t done serious work in their fields recently or kept on top of the rapidly expanding knowledge. They merely appear to be experts. And then they’re asked to speak on really broad issues—ones that maybe no single person or field can really be said to specialize on—and it seems nearly impossible for them to avoid trespassing, unless they just shrug their shoulders or speak in hedged terms about what might possibly be true. But modest talk doesn’t make for good sound bites or viral tweets.

I often think of this funny sentiment from an eighteenth-century French writer named Nicolas Chamfort: “If you want to avoid being a charlatan, you must flee podiums, for if you get on them, you are forced to be a charlatan or else the audience will stone you.”

Dr. Andrej Trampuš pa je dogvoril: »Gre za medicinska vprašanja in o teh naj sodijo zdravniki ali znanstveniki, ne pa laiki in tisti, ki se ne ukvarjajo s to temo. Tudi meni ne pade na pamet, da bi komentiral ustreznost gradbenih materialov ali pomen filozofskih izjav, ker na tem področju nisem doma.«

Dr. Marko Pokorn pa zapiše: »Mi se kregamo, žalimo, pljuvamo, kričimo drug na drugega, za nikogar nimamo več prijazne besede. In sploh se ne zavedamo, da se v tem splepem besu vedno hitreje vrtimo v divjem mrtvaškem plesu. Ko bo plesa enkrat konec, ko bo glasba utihnila in se bodo prižgale luči, bomo morali pospraviti plesišče in pobrati trupla. Potem si bomo morali pogledati v oči in živeti naprej. Najbolj me je strah tega, da marsikomu to sploh ne bo pomenilo kakrnihkoli težav. Samo da bo njim dobro, pa če se sesuje ves svet okoli njih!«.

1/6/2022 04:16:51 am

Dušan Rutar je doktor znanosti, ravno tako Tomaž Mastnak. Ne eden ne drugi nima narejene medicinske fakultete.
Ampak eden od obeh lahko epistemološko moti različne posesti, drugi pa ne? Aja, mogoče je pa fora v tem, da da en to počne "humbly, drugi pa malo manj humbly - je treba bit precizen, ni kaj.

Seveda ne gre za to, ljudje (brez končane medicinske fakultete), ne polemizirajo z zdravniki zato da bi jih učili, kako naj opravljajo svoje delo (kot so jih naučli na medicinski fakulteti) - zgolj opazujejo, kaj se dogaja, opozarjajo na nekonsistentnosti, nelogičnosti, pravne pomanjklivosti.
Ampak, kot da bi kdo želel, da tega ne počnejo, klub doktoratom, jih odpravljajo kot da so tečni otroci,
pusti, to ni zate, čakaj da odrasteš,kaj pa ti veš, saj še do pet ne znaš štet ...

BADUM BADUM

1/6/2022 07:14:21 am

Mislim, da vam ne bi krona padla iz glave, če bi navedli posamezne primere, kjer je Dr. Rutar po vašem mnenju prekoračil svoje področje in se na ta način izognite klevetanju.

Če se zavzemaš za peer-review znanost, ki je objavljena v Scientific American, Nature Magazine, Psychology Today, katerih objavljeni članki gredo skozi strokovno rešeto, ter seveda nešteto navedenih knjig na katerih baziraš svoje komentarje, misli, itd., potem si prekoračil področje? Pokažite mi eden primer, kjer bi Dr. Rutar navajal obskuren vir. Ne pozabiti Dr. Rutar vedno znova opozarja, da je potrebno razlikovati med znanostjo, psevdoznanostjo, scientismom, itd.

Če boste prelistali učbenik Bioetike, boste kaj hitro ugotovili, da bioetika pokriva področje od zdravnikovega odnosa do pacienta, do skrbi za javno zdravstvo. Klinična psihologija torej spada pod področje bioetike. Če vsaj malo berete Dr. Rutarja morate vedeti, da se vedno znova vrača k etiki. Pisal je o odnosu zdravnika do pacienta, o medčloveških odnosih, o institucionalnih odnosih, itd. Ukrepe, ki jih stroka sprejeme v pandemiji meddrugim ureja tudi področje Bioetike.

Da bi to področje malo bolj spoznali vam za uvod predlagam nasledje čtivo:
1. Pandemic Bioethics - by Gregory E. Pence
2. The Ethics of Pandemics - by Meredith Celene Schwartz
3. The Origins of Bioethics - by John A. Lynch

Potrebno pa je tudi reči, da Dr. Rutar na hodi na javno TV ali kak drug mainstream medij in tam vsiljuje svoje mišljenje. Ponavadi taka povabila zavrne. Ima le svoj mali blog na katerem deli z nami svoja razmišljanja, dokler pač ne bo obupal.

Primerjava njegovega početja z Tomažom Mastnakom, Brankom Gradišnikom, patrom Karel Gržanom in ostalimi, ki so del mainstreamovskega cirkusa je popolnoma zgrešena.

Znanost spodbijaš samo z boljšo znanostjo. Ne pa tako da greš k mainstream mediju in tam javno izražaš, kar misliš da so nekonsistentnosti, nelogičnosti, pravne pomanjklivosti. Temu se reče mešanje dreka. Naredi študijo. Jo daj v peer-review. Počakaj na potrditev raziskave in That's it. Kar se potlej zgodi ni več v tvojih rokah.

Učitelj

1/5/2022 06:42:31 am

Težava ni v tem, da se pri nas cepi premalo ljudi. Ravno obratno je res - težava je, da pri nas cepimo čisto preveč. Znanstveniki nas že lep čas opozarjajo, da si s tem zgolj podaljšujemo pandemijo in povzročamo vedno nove in nove različice virusa, proti katerim pa so prvotna cepiva bistveno manj učinkovita.
A kdo pa danes posluša znanost – vedno znova opažam, da še najmanj tisti, ki se, paradoksalno, ves čas sklicujejo nanjo.

Tu vedno znova prebiramo, kako smo si zakuhali podnebne spremembe in kako se iz njih kar ne uspemo izviti. Kaj pa, če zadostuje, da si pogledamo naš partikularen in predvsem neetičen odziv na cepljenje – denimo z nenehnim pozivanjem, da naj se ljudje, v zadnjem času še celo otroci, nemudoma cepijo?

Pred dnevi sem si ogledal dokumentarec o velikemu povečanju sirot v Indiji - otrok, ki so zaradi covida-19 izgubili oba starša. S kakšno obrazložitvijo pa naj se zdrav posameznik pri nas (ki sicer skoraj vsak dan teka po zelenih in belih livadah in se mimogrede še odločno zoperstavi sladkorju in mesu) cepi pred omenjenimi starši v Indiji, ki so zaradi tamkajšnjih pogojev bistveno bistveno bolj nagnjeni k temu, da bo covid-19 za njih smrtonosen?

Še enkrat: problemov podnebnih sprememb, grožnje jedrske vojne, umetne inteligence, trenutne pandemije ipd. ne bomo rešili kot posamezniki, nacija, združenje in kar je še takšnega, temveč zgolj in samo kot človeštvo. Tako Chomsky, a kdo bo pa danes nekemu nadložnemu starcu tudi zares prisluhnil ...

Aja

1/6/2022 07:30:03 am

malo ste me nasmejali s tem gorečim zagovorom - nasmejali tako, na lep način - kar predstavljala sem si viteza z mečem in mrkim izrazom na obrazu - no, sa je lepo, da se postavite na njegovo stran.

Ker to ni twitter pa bom raje nehala, preden začnemo secirati vsako besedo in jo cefrati - še naprej bom z veseljem brala Mastnaka, Gradišnika, Gržana - zelo sem vesela, da se javno izpostavljajo, pa tudi g. Rutarja, seveda, res pa da pri določenih temah tako z malce privzdignjenimi obrvmi.

1/6/2022 08:41:07 am

Kot izgleda vas res obkrožajo sami imenitni vitezi. Težko bi našli četico podobnih donkihotovskih vitezov kot so Mastnak, Gradišnik, Gržan in Komat (tega sem pozabil omeniti), ki vztrajno bijejo svoj pravičniški boj z mlini na vater (Big Pharma). V primerjavi z njihovimi podvigi se jaz bolj identificiram z oslom na kateremu jezdi debeli Sančo Pansa. Ne piše se mi nič dobrega, kadar ima taka grupa vajeti v rokah.

Groteskni neuspeh javnega življenja

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije